Po potresu, 6. maja 1976, so kraje v Breginjskem kotu in drugje na Tolminskem ter Goriškem obdala naselja začasnih bivališč, ki so jih v strahu pred novimi potresnimi sunki večinoma postaviliprebivalci sami. Nastala so tako rekoč čez noč, ko je bilo treba najti drugo streho nad glavo. Treba je bilo reagirati takoj, vzeti stvari, ki so bile pri roki in si domisliti zasilno zavetje za krajši čas.»V teh improviziranih zakloniščih, prenočiščih gledamo problematiko ljudske kulture, ki spada v širše etnološko preučevanje začasnih bivališč, doslej obravnavane v okviru pastirske, gozdarske, lovske in ribiške kulture,« je tedaj zapisal etnolog Goriškega muzeja in avtor fotografij Naško Križnar.

Križnar je začasna bivališča tipološko razvrstil. Na prvo mesto postavlja nočevanja med stanovanjskimi predmeti, ki so jih prebivalci v paniki prenesli na prosto. To so preprosta ležišča na zemlji, odeje, dežniki, torbe, stoli, polivinilne ponjave. Že po prvem potresnem dnevu so razmišljali o trdnejšem začasnem bivališču, nekateri so si uredili prostor v garažah, delavnicah, toplih gredah, lopah, salonitnih ceveh ali pa so zgradili preproste konstrukcije po lastni zamisli in z uporabo materialov, ki so bili pri roki (les, polivinil, pločevina, salonit, platno).

Prav slednja začasna bivališča kažejo na ljudsko ustvarjalnost, ki je prišla na dan kljub težkim trenutkom, ki jih je prinesla katastrofa. Ali pa prav zaradi tega. Tedaj, ugotavlja Križnar, ljudje posežejo v zakladnico lastnih idej ali pa se spomnijo že pozabljenega znanja. V teh začasnih bivakih je dalje videl univerzalna izhodišča, ki bi jih lahko primerjali s podobnimi položaji ljudstev po vsem svetu.»Najpreprostejša tolminska zavetišča na primer spominjajo (po obliki, ne po materialu) na vremenske zaklone neevropskih ljudstev.« Na Kambreškemso si začasna bivališča naredili v salonitnih ceveh,znano je, da so si tudi Kitajci ob katastrofi poiskali zavetje v ceveh in kar je še zanimivejše, najsodobnejša arhitektura 21. stoletja t.i.»nanotektura« v betonskih ceveh postavlja majhne hotelske sobe. Ob takšnem tubohotelu v Mehiki so zapisali, da je majhna arhitektura lahko zelo ekspresivna, eksperimentalna, predvsem pa dostopna vsem.

Danes takšna začasna bivališča gledamo predvsem s stališča svetovnega dogajanja, velikega vala beguncev z Bližnjega vzhoda. Breginjski kot je v preteklosti videl prehajati mnoga ljudstva, med prvo svetovno vojno so začasna bivališča nudili beguncem iz ZgornjegaPosočja.V času, ko se vrata pomoči potrebnim vse bolj zapirajo, ponovno tehtamo besede, kot so evropski humanizem, predvsem pa se sprašujemo, koliko še velja človečnost. Premišljujemo, da je vedno nekdo nekje zaradi nekega razloga ostal brez strehe nad glavo. Begunec. Tudi na domačem pragu.

Klavdija Figelj