Pričujoče fotografije in risbe so v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja zbrali in v Slovenski etnografski muzej prinesli raziskovalci muzejske ekipe, za katero je to pomenilo že sedmo odpravo v predele slovenskega ozemlja, o katerih muzej ni hranil še nobenih predmetov ali dokumentacije.

Vas Potoki z vso kobariško okolico vred je sodila mednje. S takšnimi raziskavami je muzej začel pod vodstvom ravnatelja Borisa Orla leta 1948; opravljale so jih petnajst  do dvajsetčlanske ekipe, nastanjene v enem izmed večjih krajev, od koder so raziskovalci in risarji potovali po širši okolici, trajale pa so po en mesec.

Ta raziskovalna ekipa je bila nastanjena v Kobaridu. V Breginjskem kotu, še posebej v Potokih, so imeli njeni člani priložnost spoznavati načine življenja in dela tamkajšnjih ljudi, odvisne od danosti naravnega in kulturnega okolja. Ti so v sožitju z naravo živeli in preživeli s svojo delavnostjo, skromnostjo in vztrajnostjo. Takrat narejene fotografije in risbe ohranjajo sedanjim rodovom spomin na to že zdavnaj opuščeno dragoceno dediščino prednikov. Mnogi domačini so odšli z doma, a tudi zanje je pričujoče gradivo neprecenljivo, saj se v mislih in tudi sicer radi vračajo domov.

Danes je tam to arhivsko gradivo s ponosom predstavljeno, najdejo pa ga lahko tudi z brskanjem po svetovnem spletu.

Nad sončnimi Potoki se dviga tudi več kot tisoč metrov visoko strmo pobočje, kjer so vaščani v tistem času še kosili senožeti in si tako zagotavljali skupno, tedaj že zadružno krmo za živino. Ta je Potočanom, poleg skromnega poljedelstva, omogočala osnovno preživetje. Serija fotografij o jesenskem dovažanju sena iz kope, ki je bila narejena v poletni sečnji na Vršanji glavi visoko nad vasjo, prikazuje delo, ki je bilo nekdaj običajno. Priča nam o časih, ko je bilo vse delo ročno in so se vsa bremena prenašala z močjo človekovih mišic, pa čeprav so po strminah bremena prevažali tudi s sanmi.

Iz teh fotografij razberemo tudi, da je bila pri takem delu potrebna velika iznajdljivost in moč, predvsem pa medsebojno sodelovanje in pomoč.

Fotografsko in risarsko gradivo priča tudi o tem, kako so Potočani našli predmete za vsakdanjo rabo in ureditev svojega okolja kar v naravi in si jih ustrezno priredili. Pri tem spet lahko občudujemo njihovo iznajdljivost in povezanost z okoljem, v katerem je potekalo njihovo življenje.

Barbara Sosič, Dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja,

november 2012