Pravljice so več kot resnične: ne samo, da nam pripovedujejo o tem, da zmaji živijo, temveč nam povedo, da jih lahko premagamo.

Kdo med nami se ne spominja, kako so nam mame, babice, očetje, dedki, morda vzgojiteljice brale pravljico, ki smo jo imeli tako radi, da smo jo želeli poslušati vedno znova in znova?

V pravljicah je svet izrazit, barvit in skrivnosten, prav takšno pa je bilo tudi naše letošnje šolsko leto. Juri Muri nam je namreč sledil na vsakem koraku. Vesela sem, da nas je vse skupaj v mislih popeljal v brezskrbne otroške dni, ko smo še brez dvoma verjeli v pravljice. V čas, ko smo verjeli, da je vse mogoče, v čas, ko je naša domišljija v največji možni meri zaposlovala naš vsakdan.

Ne pozabimo, kako smo se počutili takrat, ko smo verjeli, da lahko s pomočjo prijaznih živali prispemo na drug konec sveta. Ne pozabimo na otroka v sebi. Naj pride pogosteje na plan in naše življenje bo lepše, polnejše in barvitejše.

To je slovo od letošnjega šolskega leta, s katerim se v tandemu poslavlja tudi naš Juri Muri z vsemi svojimi prijatelji. Juri, hvala ti, da si nas spomnil, kako brezmejna je lahko naša domišljija.

                                                                                                                                                                   Nastja Bat, prof.