Logo MojaObčina.si

Kidričevo

JUTRI
7°C
-2°C
SRE.
5°C
-4°C

ZA POČITNIŠKO BRANJE ...

MOJA DRUŽINA V PRADAVNINI

 

   Če bi moja družina živela v pradavnini, bi bilo vse zelo drugače. Seveda ne bi poznali mobilnih telefonov, televizij in podobnih reči.

    Pred davnimi leti je v pradavnini živela družina Kaučevič, moja družina. Hrano smo lovili ali nabirali. Namesto oblačil smo na sebi imeli živalsko kožo. Takrat nismo poznali govorice, kot jo poznamo danes. Živeli smo v jami, ki nas je varovala pred različnimi vremenskimi razmerami, pred divjimi zvermi in še kaj bi se našlo. Pričesk nismo imeli počesanih, kot jih imamo danes. Če bi danes ljudem v pradavnini dal kdo mobilni telefon, bi ga verjetno odvrgli, saj bi mislili, da je kamen. Očetje so hodili na lov in tako plemenom priskrbeli hrano. Mame so nabirale sadeže in skrbele za otroke. Nekaj orodij smo že poznali. Kasneje smo odkrili ogenj, ki nas je grel, na njem smo tudi pekli. Pogosto smo se selili in si zato naredili ali poiskali začasna zatočišča. Kasneje so naši nasledniki udomačili nekatere živali. Čez ogromno let so nekatera plemena že začela izmenjevati različne posode, kose blaga, nakit … Tako smo bili majhni v primerjavi z ljudmi danes. Seveda smo bili bosi. Tudi pozimi nismo imeli čevljev. Ko smo se selili, smo ogenj prevažali s seboj. Jame so imele včasih izklesane podobe. 

    Zares me zanima, kako bi bilo, če bi naša družina iz pradavnine prišla v sedanjost. Sigurno bi bilo zanimivo videti njihovo reakcijo, ko bi videli avtomobile in sodobno tehnologijo. Zagotovo bi se čudili tudi naši govorici. Tudi sama se včasih čudim vsem novim spoznanjem in tehnologiji. 

 Zoja Kaučevič, 7. a

 

MOJA DRUŽINA V PRADAVNINI

 

 Kot družina sva z mojo mami bila vedno srečna. In saj veste, bila sva v skupini z ostalimi ljudmi in skupaj smo bili kot nekakšna velika družina. Naučil sem se bojevati ter tudi graditi. Živela sva v mestu Jeruzalem. Pomagal sem zgraditi naše obzidje.

 Bil sem čedalje starejši in tako tudi moja mami. A nekega dne se je vse spremenilo. Moja mami je umrla in mi zapustila hišo in nekaj hrane ter denarja. Takrat sem se odločil, da se bom izuril za tesarja. Trajalo je celih pet,  let a na koncu mi je uspelo. Zaposlil sem se pri mojem dobrem prijatelju, ki je že dolgo časa imel svojo delavnico. Naučil me je nekaj trikov in skupaj sva bila odličen par. Delala sva hitro lepo in učinkovito. Zaslužila sva kar nekaj denarja in leta so minevala. Bila sva poznana kot najboljša v mestu.

Nato pa je kralj Babul napovedal napad nad našim mestom. Kralj Miha nama je to hitro povedal in celo noč sva garala, da sva naredila 305 ščitov za naše vojake. Seveda sva tako morala nadaljevati še pet dni. Naredila sva vseh 3000 ščitov v teh dnevih. Nismo imeli veliko vojakov, a upali smo, da je Bog na naši strani.

 Nato pa je prišel dan boja. Naših 5000 vojakov se je moralo spopasti proti 30.000 Babulovim vojakom. V boju smo zmagali.

 Nato sem se poročil in z ženo sva imela pet otrok. Živeli smo srečno do konca svojih dni.

Jakob Jože Suhadolnik, 7. a

 

 

MOJA PRVA POT V ŠOLO

 

Moja prva pot v šolo je bila v prvem razredu leta dva tisoč šestnajst.

Ko sem prvič odšla v šolo, sem se peljala z avtom. Bilo je zelo zanimivo gledati starejše otroke , kako gredo v šolo, mojo prvo šolsko torbo, jutranje žarke, kako me žgečkajo in se mi smejijo na mojem obrazu. Bilo me je strah šole, ker še nikoli nisem bila v njej. Starejši otroci so imeli velike in težke torbe, mi pa majhne in lahke kot peresca ptic. Mami je naenkrat zaustavila avto in dejala: »Poglej, Sofija, srnice so naju prišle pozdravit«. Jaz sem se samo nežno smehljala in rekla mamici: »Mami, zakaj pa jaz ne smem iti v šolo peš?«

Mami mi je odgovorila: »Sonček moj, tile otroci so starejši in doma so bližje šoli.« Jaz še vedno nisem razumela, a mi je postalo vseeno.

Vprašala sem mami: »Ali sva že tam? Res sem že radovedna in rada bi raziskovala šolo, kako zgleda, koliko učilnic ima, katere učiteljice me bodo učile …« Mami je pripomnila: »Malo še počakaj, detektiv Šerlok,vse vam bodo razkazale učiteljice.« Ko sva prispeli do šole, se je vožnja zaključila.

Takoj sem pogumno odkorakala do šole, tega ne bom nikoli pozabila.

Sofija Hrbinič, 6. a

 

 

SAMOSTALNIK SE PREDSTAVI

 

       Pred davnimi, davnimi časi sem v deželi knjig živel jaz - Samostalnik. Takrat sem doživel veliko dobrih in slabih dogodivščin.

       Bil sem v vsaki knjigi, skoraj v vsaki vrstici - bil sem najbolj priljubljen. Vsak pisatelj in vsaka pisateljica, vsi so me imeli radi, tudi moji prijatelji. Moj najboljši prijatelj je bil Pridevnik. Bila sva zelo dobra prijatelja, dokler nisem postal ''važič''. Vse se je začelo takrat, ko sem se zavedel, da sem v resnici postal tako zelo slaven. Takrat sem se vedno manj družil,  se igral in smejal s prijatelji. Tega se nisem zavedal. Moji prijatelji se od takrat več niso menili zame. Ko sem hotel Pridevnika nekaj vprašati, me je zmeraj odrinil od sebe. Takrat me to ni tako prizadelo, saj sem se nato spet ''važil'' pred pisatelji. Po dolgem času sem opazil, da sem brez prijateljev in da me pisatelji niti ne opazijo več. Bil sem žalosten. Vseh pet strani v knjigi sem bil žalosten, neopazen in sam. Ko sem se nekega dne opravičil Pridevniku, mi je rekel, naj se najprej odločim, kdo in kaj v bistvu sem. Med žalostjo je vse zmotil Imenovalnik. S čudnim naglasom me je vprašal: »KDO ALI KAJ?« In nato odšel. V tistem trenutku sem se zavedel, kdo v bistvu sem in kaj rad počnem. Takrat sem se veselo približal Pridevniku. Ne da bi ga kaj vprašal, sem se predstavil: »Zdravo. Sem Samostalnik. Včasih sem imel rad slavo, a sem spoznal, da imam najraje na celem svetu svoje prijatelje.«  Tako sem mu rekel in se opravičil.

       Od tistega dne sva s Pridevnikom spet najboljša prijatelja in dobil sem vse svoje stare prijatelje nazaj.

Elizabeta Liza Muršec, 7. a

 

 

KAM PLOVEMO?

 

Danes je razumljivo vse drugače, družba, čas in tehnologija se spreminjajo, čas pa teče. Časi se spreminjajo, denar je vedno bolj pokvarjen, medsebojni odnosi se spreminjajo, tehnologija napreduje, želje se spreminjajo, ozračje se segreva, ljudje se vedno bolj spreminjamo. 

Tehnologija se razvija in že skoraj vsak posameznik ima svoj pametni telefon. Včasih ni bilo tako, otroci so se družili brez telefonov, ker edini telefon, ki so ga imeli, je bil telefon s slušalko v dnevni sobi. Zdaj pa so telefoni in računalniki del našega vsakdana. Ko smo skupaj, smo raje »na telefonu«  kot pa z ljudmi okoli sebe. Meni to ni všeč, ker se rada družim in pogovarjam. Postali smo obsedeni, a kljub temu mislim, da je tehnologija prinesla tudi nekaj dobrih lastnosti. Slabe so, da se manj družimo in da postajamo zasvojeni. Letos nas je prizadela pandemija Covida-19 in pristali smo v karanteni, šole so se zaprle in doletela nas je šola na daljavo. Imeli smo sestanke preko videokonferenc, naloge smo oddajali preko elektronske pošte. Brez tehnologije to ne bi bilo mogoče.

 Pa če se ustavim še pri pandemiji: v začetku leta 2020 nas je  prizadela pandemija. Vsi smo ostali doma, nismo smeli čez mejo naše občine in šolali smo se na daljavo. Meni osebno je bila šola na daljavo naporna tako kot večina učiteljem in učencem, saj smo vsi imeli veliko dela. Pogrešala sem svoje prijatelje, njihove objeme in naše pogovore. Prav tako pa sem pogrešala družino, ki je nisem videla tri mesece. Ljudje smo socialna bitja in rabimo stik z ljudmi in prav to nam je manjkalo v času epidemije. Ampak epidemija ni prinesla samo slabih stvari, tudi dobre. Veliko ljudi se je začelo med karanteno ukvarjati s športom, in tako so vsaj malo poskrbeli za svoje zdravje. A kljub temu da veliki večini ljudi karantena niti malo ni bila všeč, si je naša preljuba Zemlja med njo vsaj malo opomogla. V ozračje smo spustili manj izpustnih plinov, nismo toliko onesnaževali, a kljub temu se je povečala poraba izdelkov za enkratno uporabo.

 Sama sem velika zagovornica ekološkega življenja, saj imam zelo rada naravo. Mislim, da če bi vsi naredili vsaj nekaj korakov proti bolj ekološkemu življenju, bi nam lahko uspelo upočasniti globalno segrevanje. Sama rada govorim in raziskujem o tem. Večkrat s prijatelji naletimo na to temo in vsem nam se zdi, da se o tem veliko premalo govori. Če bomo govorili o tem in če bo vsakdo naredil nekaj za to, nam lahko uspe.

 Medsebojni odnosi ljudi se čez leta spreminjajo. Ljudje so vedno bolj maščevalni in nevoščljivi. Svetu je zavladal denar. Tisti, ki imajo denar, so dandanes več vredni kot tisti iskreni in prijazni ljudje z manj denarja. Le redko komu še lahko zaupaš in le redki so še tisti pravi prijatelji. Prav tako pa se še vedno borimo za sprejemanje drugačnosti in proti rasizmu. Vedno več ljudi sprejema drugačnost, a je še vedno nekaj takih, ki je ne. Mislim in upam, da nam bo uspelo spremeniti družbo do te mere, da bomo vsi enakovredni. Pod kožo smo vendar vsi krvavi. 

Želim, da nam skupaj uspe spremeniti družbo in želim, da nam skupaj uspe spremeniti svet. Včerajšnji dan je preteklost, današnji dan je darilo in jutrišnji dan je skrivnost. Zato ne glejmo nazaj, ne sanjajmo o jutri, ampak živimo zdaj in pomagajmo naslednjim generacijam. Skupaj nam lahko uspe.

Pia Lobenwein, 9. b

 

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Oglejte si tudi