Vila je majhno bitje,

navadno belo,

za naš svet preveselo.

Vile živijo v jamah,

nikoli v puščavah.

Vedno imajo se lepo,

čeprav je včasih prehudo.

V mraku svet prepotujejo,

otroke obdarujejo.

Vil je na stotine.

Če katera se izgubi,

ves svet obnori,

saj pomoči več ni.

Vilinski praznik jutri je,

zato pripravljajo se zdaj.

Tiho šepetajo,

nobenemu ne izdajo,

kaj tukaj godi se.

Naenkrat poči,

glasno v noči.

Človek stopil je v vas,

vila pa takoj poskoči,

sedaj prišel je pravi čas.

Gorje človeku,

ki praznik moti,

a vil čisto nič ne zmoti.

Ko človek pride iz vasi,

obvesti naokrog ljudi.

Tako izve se novica,

da na svetu Vilinska je vasica.

Ko ljudje pridrvijo,

da vidijo,

kaj se godi,

takrat Vilinske več vasice,

nikjer ni.

Le nekdo ve,

da vile živijo,

da svet vsak dan obdarijo,

otroke razveselijo,

sadove obrodijo,

z eno samo čarovnijo.

Sara Planinšek, 7. a