Logo MojaObčina.si

Kidričevo

JUTRI
18°C
-3°C
PET.
13°C
3°C

Radi imamo slovenščino

LEJA IN FILIP

V Lejino sobo je posijal sončni žarek. Ta jo je oplazil po obrazu in poščegetal po podplatih, ki so trmasto štrleli izpod odeje. Kot da bi sonce vedelo, da si deklica želi ostati pod odejo, dokler je mama ne pride pregnat iz postelje. Čeprav žarki niso bili močni, so bili dovolj vztrajni, da so prebudili zaspanko. Leja se je vzravnala in sedla. Z rokami si je zasenčila pogled na sonce. »Srečnež je Filip! On še vedno spi, jaz pa ne morem zaradi sonca!« se je pritoževala sama sebi. Njen brat Filip je res drnjohal v svoji postelji.

            Pred njim je stal moški srednje postave, z mečem v roki in s čelado na glavi. Bila sta v areni, v starem Rimu. Filip je spoznal, da pred njim stoji gladiator. S peščico ljudi je bil obsojen na smrt. Najprej je bila zabodena ženska. Nato moški. Kri se je pretakala po tleh, mešala se je z znojem. Potem je bil na vrsti Filip. Gladiator je dvignil meč. Deček je zaprl oči. Slišal je vzklikanje množice. Nato rjovenje gladiatorja. Še malo… Filip se je preznojen zbudil. Sanjal je!

Leja je oblečena v kavbojke in bel pulover paradirala do bratove sobe. Smrkavec je bil buden! Ležal je na postelji in težko dihal. Leja ga je premerila s sumničavim pogledom, Filip pa njo z jeznim. »Moja soba, moja pravila! Pravilo št. 1: V sobi punce prepovedane!« je zarjovel na sestro. Namrdnila se je in rekla: »Kako si prijazen. Dobro jutro sem ti želela reči. Poleg tega je danes tradicionalni slovenski zajtrk.« Filip je izbuljil oči in presenečeno ponovil: »Tradicionalni slovenski… zajtrk…zajtrk… kaj pa je to za ena stvar?« »To, mali, je zajtrk. Ješ med, maslo, kruh in jabolka, piješ pa mleko. Letos je že tradicionalni 10. zapovrstjo.« »Nisem vedel… da obstaja.« je zajecljal Filip. Leja je zavila z očmi in odkorakala iz sobe. Od nekod je pritekel pes Muri in ji sledil.

Mama in oče Kovač nista razumela, zakaj sta otroka budna že ob sedmih zjutraj. Bila je šola na daljavo, ja, ampak s poukom sta po navadi začela ob devetih. Mama se je lotila priprave zajtrka. Na kuhinjski mizi se je kmalu pojavil med, maslo je tudi počivalo ob medu, prav tako košarica kruha, suha jabolka in toplo mleko. Oče je pristopil do mize in poduhal mleko: »Mmm, čudovito diši, Lucija!« »Saj je samo mleko, nič se ne voha, Martin Kovač!« se je muzala Lucija. Ko sta se na zajtrk zaspano primajala še Leja in Filip, je bila Lucija Kovač deležna takšne hvale (Leja je bila navdušena nad mamino izbiro prta, Filip pa nad noži, ki so imeli črne ročaje), da je začela umirjati situacijo (Filip se je začel igrati z noži). Lucija se je zbala, da bo njen dvanajstletni sin začel mlaskati z usti, zato ga je, naj tega ne počne, opozorila še predenj je začel jesti četrti kos kruha. »Fantje dozorijo pač kasneje kot punce,« je pripomnila Leja. »Ja, zato že pri trinajstih letih spominjajo na petdesetletne krave. Ti, Leja, zelo dobro skrivaš svoje gube!« ji je vrnil Filip. Leja, ki je bila že zelo zaripla v obraz je izdavila le: »Ti… ti… mhkrhm… em,« Filip pa se je zadovoljno smejal, toliko, da ni planil v krohot. Lucija in Martin Kovač sta se zaskrbljeno spogledala preko mize. V svetu se tako ali tako vsi prepirajo, zdaj pa enako počneta njuna otroka. Leja je opazila njuno nezadovoljstvo nad prepirom in vzkliknila: »Filip! Na sprehod z Murijem pojdiva!« Deček je nesrečno pogledal sestro. Toda Leji je pritegnila tudi Lucija, ki si je želela mir do devete ure, ko se bo iz otroških sob zaslišalo prepiranje sošolcev, kateri izračun je pravilen, potem pa nemočno učiteljico s prošnjo, da bi pogledali fiziko, nato pa Lejino histerično kričanje zaradi prekinitve internetne povezave… Ja, otroka morata na sveži zrak. »Ne vrnita se pred deveto uro, Leja. Pazita nase!« je Lucija govorila že v kuhinji. Najstnika pa sta zvesto prikimavala. Muri, ki je tudi čutil, da gre ven, je razburjeno poskakoval okoli družine Kovač. Filip se je spotaknil ob Murijeve noge, ko je pospravljal krožnike iz mize v pomivalni stroj. Eden je padel na tla, drugi pa dečku na nogo. Po dveh razbitih krožnikih je Lucija otroka in Murija dobesedno naganjala iz hiše. Leja, ki je bila ljubiteljica modnih trendov, se ni pustila odganjati pred popolno kombinacijo oblačil. Nadela si je rumeno puhovko, se zavila v bel šal, obula si je bele škornje, nataknila belo kapo z rumenim cofom in (na olajšanje vse družine) končno potisnila roke v rokavice. »Kaj čakaš, gospod Prismojenec?« je zadirčno vprašala Filipa. Deček je pripel povodec na Murijevo ovratnico. Leja je odprla vrata in želela prva odkorakati skozi vrata. Prehitel jo je… Muri! 

Lucija in Martin Kovač sta si oddahnila, ker so tri glasne srake odpeketale na sprehod izven hiše. Ko so razgrajači hodili po tihi ulici, se je Filip prav nemarno drl. Lucija je nekajkrat pogledala skozi okno, potem pa Leje, Filipa in Murija ni bilo več videti. Martin je medtem zanetil ogenj v kaminu, da je bilo prav prijetno toplo.

»Filip, trdno drži Murija.« »Ja, saj ga!« »Stari Kocbek ga lahko zatoži. Saj veš, kakšen je.« »Ma, ne bo pobegnil.« Leja ga je srepo pogledala. Brat ji je šel na živce, vse odkar se je začela družit z Jernejem, Borutom in Darkom. Zatopila se je v misli, pri tem pa ni nadzorovala, kaj počne Filip…

»Leja! Muri…« je dahnil Filip. »Kaj?« je prestrašeno vprašala Leja. Jezna je bila nase. Že od njihove ulice sanja, kako ni opazila, da so že pri gozdu?! »Muri… jaz…. Povlekel je, jaz pa…nisem…d-dovolj trdno držal…v gozd… mačka…« Filipa so oblile solze. Po njegovem ovalnem obrazu so spolzele solze in pristale na zeleni zimski jakni. Leja ga je nepričakovano objela in dejala: »Ne joči. Murija bova našla. Če ga bo Kocbek prijavil, mu bom povedala, da je tepec. Pa premlatila bom njegov testeninast obraz, da bo kot speštana palačinka.« »Ne boš!« je odvrnil Filip. A vendar je nehal jokati in oba otroka sta stekla za psičkom v gozd.

Med drevesi je bilo hladneje, čeprav je bilo tudi na pločniku ledeno. Oba, Leja in Filip sta želela kmalu opaziti Murijevo črno dlako. A španjela ni bilo od nikoder. Otroka sta nenadoma zaslišala šum. Prihajal je z desne strani poti, ob starem hrastu. Leja je obstala kot vkopana. Pred njo se je izrisal tako nenavaden prizor. Na gozdni jasi so sedele živali in zajtrkovale slovenski zajtrk. Mrmrale so svojo govorico, ki je Leja ni razumela. Deklica je ugotovila, da živijo v sožitju, da si pomagajo. Starejšim so mlajše pomagale pri branju, starejše pa so mlajše poučile o pridelavi medu. Leja je pomežiknila in piknika ni več bilo na spregled. »Si videl?« Filip je prikimal. Oba sta se zdrznila ob nenadnem poku. So to živali? Da bi odgovor poiskala sama, je bilo prepozno. Zaslišala sta psa! Deklica in deček sta stekla proti Muriju, on pa k njima.

Kako lep je tradicionalni slovenski zajtrk!

 

                                                                       Sanja Goljevšček, 5.razred OŠ CIRKOVCE

 

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi