ROJSTNI DAN
Zala je imela rojstni dan. Mama in oče sta ji obljubila, da bo imela odličen dan.
Zala jima je zaupala in odšla je v šolo. Zunaj je bilo lepo sončno vreme, zato se je Zala takoj po pouku odpravila domov. Ko je prišla, je bila zelo vznemirjena. Oče in mama sta jo za rojstni dan najprej peljala na kopališče. Tam so se kopali in zabavali. Potem so si privoščili še sladoled. Ko je bilo že skoraj konec dneva, sta oče in mama Zali povedala za presenečenje. Na poti domov so se ustavili v trgovini z živalmi. Zala je bila zelo srečna, ko je videla kužka, ki je bil zanjo. Z ljubeznijo ga je vzela k sebi. Poimenovala ga je Uhec, ker je imel smešna ušesa. Ko so prišli domov, sta mama in oče Zalo vprašala, ali ji je bil rojstni dan všeč.
Zala jima je odgovorila, da je bil res odličen rojstni dan.
Neža Panikvar, 5. b
VOLK IN KOZLIČEK
Pred davnimi časi je živel volk, ki je bil zelo osamljen. Želel si je prijatelja, a so se ga vsi bali. Odločil se je, da bo živalim pokazal, da je prijazen. Najprej je šel k medvedu, a ta mu je zapahnil vrata in odšel hišo. Potem je šel k zajcu, a tudi ta ni bil preveč prijazen. Volk je bil še vedno žalosten. Nato pa se je spomnil na kozlička, ki bi mu rade volje pomagal. Odpravil se je. Ko je prišel, je potrkal na vrata, ki so se odprla in pred njimi je stal kozliček. Volk mu je vse povedal. Kozliček je rekel, da mu bo pomagal in mu dal nasvet.
Naslednje jutro je volk izdeloval vabila za zabavo, ki jo je pripravil za vse živali. Ko se je stemnilo, je legel v posteljo. Ko so prišle živali, je vse pogostil s hrano in pijačo. Ob koncu zabave se je poslovil in se živalim zahvalil za obisk. Živali so se le nasmehnile druga drugi in odšle.
Zjutraj je volk vstopil na prag hiše in zaslišal glasen krik. Bile so živali. Obdarile so ga z darili in poljubčki ter objemi. Takrat je volk spoznal, da je dobil svoje nove prijatelje.
Neža Panikvar, 5. b
ZELENA KAPICA
Nekoč je živela deklica po imenu Zelena kapica. Mama ji je nekega dne naročila, naj košaro svežega sadja odnese k svoji babici. Zelena kapica se je odpravila na dolgo pot. Na poti je nepričakovano naletela na zvito lisico. Lisica jo je zvito vprašala, kam gre tako zgodaj. Zelena kapica pa ji je veselo odgovorila: »K babici pojdem, tetka lisica.« Lisica se je poslovila in odšla nazaj v gozd. Zelena kapica je tako nadaljevala pot. Ko je prišla do roba gozda, je zagledala hiško svoje babice, ki se je skrivala pod tremi visokimi in mogočnimi hrasti. Ko je prišla do hiške, je potrkala. Babica ji je odprla in jo prijazno pozdravila. Vnukinjo je povabila na čaj. Zelena kapica je sedla za majhno mizico, na kateri je bil dišeč čaj. Babici je dala košaro svežega sadja, ki ga je prinesla zanjo. Z babico sta se zelo dolgo pogovarjali, nato pa ju je zmotilo trkanje. Babica je vstala in pogledala, kdo je pred vrati. Bila je lisica, ki jo je Zelena kapica srečala na poti. Babica jo je povabila v hišo.
Lisica je sedla in pozdravila Zeleno kapico, ki je sedela ob njej. Tudi ona se je začela pogovarjati z njima. Zvečer je lisica odšla nazaj v gozd, Zelena kapica pa je še malo ostala, nato pa je tudi ona odšla domov.
Naslednje jutro je Zelena kapica odšla v gozd nabirat gobe in spet je srečala lisico, ki je potrta hodila po gozdu. Zelena kapica jo je vprašala, kaj je narobe. Lisica ji je povedala, da jo je včeraj od doma nagnala njena mama, zato mora zdaj zase poskrbeti sama. Zelena kapica se je odločila, da lisici pomaga. Ko je prišla domov, se je hitro najedla in pohitela nazaj v gozd. Tam jo je čakala lisica. Potem sta se odpravili na pot do lisičine hiške in potrkali. Odprla jima je lisičkina mama in ju povabila v hišo. Tam so začele pogovor o lisici. Mama je Zeleni kapici povedala, da je lisica preveč neodgovorna, zato jo je nagnala proč od doma, da bi se naučila biti odgovornejša. Lisica je mami prisegla, da bo od zdaj naprej bolj odgovorna. Mama je lisico vzela nazaj. Zelena kapica pa je vesela, ker je pomagala lisici, odšla domov. Z mamo sta večerjali in Zelena kapica je mami vse povedala. Mama je bila zelo ponosna nanjo.
Neža Panikvar, 5. b



