POTUJMO V SVET DOMIŠLJIJE ...

JAZ V ČAROVNIŠKI ŠOLI

Nekega dne je k meni domov priletela sova s pismom v kljunu. Ampak mi je sosedova mačka to pismo uničila.

Naslednji dan sem vstal z levo nogo – ob vse sem se spotikal in padal sem sem ter tja, ampak dan se je hitro spremenil. K meni je prišla druga sova z istim pismom. Gori je pisalo »Bradavičarka«. Nisem vedel, kaj pomeni, zato sem ga hotel vreči v koš. Ampak preden sem ga zavrgel, je nekdo zakričal moje ime. Obrnil sem se in videl ogromnega moškega z veliko brado. Rekel je, da sem slaven. »Njegovo ime je Hagrid,« je rekel. Nato sem vprašal: »Da sem slaven?!« Mislil sem si: »Če on tako reče, pa že!« Skomignil sem z rameni in odšel z njim. Hotel sem spakirati, ampak mi je rekel, da me že vse čaka tam. Skočil sem na njegov leteč motor in odpeljala sva se v nekako ozko ulico s trgovinami za nekakšne čarovnike. Mislil sem si: »O moj bo, čarovnik sem!« Hagrid mi je kupil sovo, palico, knjige in podobno. Sovi sem dal ime Timmy. Timmy je bil prijazen in ljubeč ljubljenček. S Hagridom sva odšla v banko po moj denar. Tam je bilo narejeno vse iz zlata. Ko sem dobil denar, sva s Hagridom odšla v šolo Bradvičarko. Tja sva odšla z vlakom s postaje 9 ¾. Na vlaku so bili še drugi učenci oziroma čarovniki. Usedel sem se k Hermioni in Ronu. Bila sta edina prijazna. Vsi drugi so strmeli vame in v moj prst. Hermiono sem vprašal, zakaj sem slaven. Povedala mi je, da ko sem bil majhen, me je nekdo hotel ubiti, ampak me je rešil pes. In nato smo prišli do šole. Do nje smo morali iti preko jezera. Čez smo se peljali s čolni, ki so bili sestavljeni iz čarovniških palic. Ko smo prišli v šolo, me je ravnatelj pogledal izpod očal in se mi nasmejal. S Hermiono in z Ronom smo odšli k uri napojev. Bilo je zelo zanimivo. Napoje je poučeval na novo nastavljen očetov stari prijatelj Aaron. Bil je prijazen in je moj najljubši učitelj. Drugo uro smo šli h gospodu Filipsonu. Učil je obrambo pred mračnimi silami. Bilo je težko, sprva sem se udaril v glavo. Tretja ura je bila prosta. Četrto uro smo šli k uri čaranja. Iz živali smo delali skodelice. Bilo je težko, ampak zelo zabavno. Ura je bila polnoč in vsi smo se odpravili spat.

Ko sem se zbudil, sem opazil darila. Rekel sem: »Aja, saj je božič. Vesel božič vsem!« Dobil sem metlo za quiditch, povsem nov model 2001 C8. Ampak to veselje je hitro zbledelo. Ravnatelj je vsem povedal, da moramo iti domov zaradi umora v bližini šole. Vsi smo spakirali in se odpravili na čolne in nato še na vlak. Ko sem prišel domov, sta me tam čakala Ron in Hermiona. Odpravili smo se spat in …

Nadaljevanje sledi …

Aleks Mrčinko, 6. a

Nekega dne se v novo mesto naselim, da se življenja drugih ljudi naučim. A to mesto res nenavadno je, saj vidiš lahko prav vse. Vidiš lahko duhove, pošasti, okostnjake. Vse to vidiš lahko, če mislim dovoliš, da gredo v slovo. Jutri v novo šolo grem, še preden me dohiti ta stara jesen. Ta dan čudno se začne, saj mi duhovi vdrejo v prostore prav vse. Najprej si mislim, da to ni res, potem pa se spomnim,

da je domišljija odšla na jutranji ples.

Ko pa v šolo odpravim se, ravnateljica opazuje me. Mislim si: »Je to mar ona,

saj je podobna čarovnici iz bonbona?!«

Ko pa skozi vrata stopim, nekdo zakriči:

»Daj mi napoj za čarologijo, prosim!«

Mislim si: »Sem mar slišala prav, ali pa je v moje uho skočil pav?« Ne oziram se preveč na to in si želim, da me nihče opazil ne bo. Ko pa želim urnik pridobiti si, mimo mene čarobni oklep pridrvi. Začudim se, kaj je bilo to, a je bil že predaleč, da bi spoznala ga lahko. Sedaj ko prišla sem do konca hodnika, vidim vrata z napisom: NI VSTOPA ALI UMIKA! Ker upoštevam znak, se nikamor ne premaknem, mikalo pa me je, da se kameram izmaknem. Čez nekaj časa skozi vrata duh prilebdi in me vpraša za rojstvo oz. duhojstvo, saj se tako po njihovo glasi. Ko mu datum povem, me noter spusti, ravnateljica me po čarovniško ogovori:

»Kaj te prineslo v pisarno mojo je,

si prišla po urnik za novince vse?« Nato se za glavo primem in iz pisarne odidem. Ko urnik pregledujem, oči si prebrisujem,

saj jasno mi nič bilo ni,

kakšni predmeti neki to so bili.

Napisano je bilo: 1. ura - ura čaropisa, da ti pamet previsi kot Visa 2. ura - ura čaromatike za največje matematike) 3. ura - ura čarometa, da se več ne bojiš ognjemeta … Tega najprej nisem razumela,

nato sem slišala smeh in dojela, da sem pred drugimi zardela. A dnevi so bili vedno boljši in boljši, saj sem se začela družiti s sošolci. In tako je vsako leto bilo boljše,

saj smo si sošolci vsak dan zaželeli le najboljše.

Mia Topolovec, 6. a

Nekega dne sem dobila črvičjo pošto. Zelo sem se je razveselila, ker je to pomenilo, da grem v Bručador.

Tam je bila velikanska šola v obliki trikotnika, seveda je bila šola trikotnik, saj so jo zgradili v Bermudskem trikotniku, torej - kot rečejo učenci: voda v peklu. Ko sem prišla tja, je bilo vse v moji najljubši modri barvi, ki se je svetila kot disko krogla. Odšla sem v razred, ugotovila sem, da imam dvesto štiriinpetdeset tisoč štiristo petindvajset sošolcev in sošolk. Še dobro da smo morali vsi imeti na sebi nalepko z imenom. Gospod Česnovec nas je učil bloporočikalurščino, torej jezik za gremline, smešna stvar. Naslednja je bila gospa Noterkvraguostane, ki nas je učila, kako izdelati mačko. Ne, samo šalim se, učila nas je, kako oskrbeti mačke. Kylie Zevska Kim Marshroom Marshmallow Pancake Butter Milk Čipšit Cookie Monster je bila pomočnica. V bistvu je bila moja najboljša prijateljica, čeprav je mačka. Naslednji predmet nas je učila gospa Luna naravnost iz vesolja. Učila nas je, kako pravilno spati. To so bili vsi predmeti. Vsaka ura pouka je trajala eno sekundo. Za kosilo smo jedli suši Aki. Zvečer smo odšli spat v svoje gorme. Gorme so velike velikanske spalnice z več posteljami.

Zdaj pa te vabim, da se mi hitro pridružiš in spoznaš Bručador.

Sofija Hrbinič, 6. a

Ker je bil prvi dan v čarovniki šoli, sem te hotela odpeljati v čarovniški svet.

Ker je bilo vmes trimesečno čarovniško počitnikovanje, sva z mojo mami odšli v trgovino po stvari, ki sem jih potrebovala. Potrebovali smo čarovniško uniformo in jaz sem v trgovini zgrabila zadnjo v svoji številki. Lahko bi si jo dala sešiti tudi po meri, a so mi bile tiste dolgočasne. Odšli sva tudi po ogrinjalo, čarovniško palico in potovalno torbo. Te potovalne torbe nisva rabili nositi, saj je bila čarobna in je lebdela po zraku, a se je v enem in edinem ovinku zaletela v enega od otrok, saj se mu mogla izogniti. Tako mi postalo malo nerodno in neprijetno. Zgodilo pa se nama je tudi nekaj smešnega, saj ko sem se želela prijeti eno od čarobnih palic, je razneslo polico, na kateri je bilo točno deset palic. Zato sva jih morali kupiti enajst in ena izmed njih mi je ustrezala. Čez natanko mesec dni je končno nastopil prvi šolski dan v čarovniški šoli. Zjutraj sem se uredila in v potovalno torbo zložila vse stvari. Nato je potovalna torba, ne vem kako, čisto sama odklenila vrata in me čakala zunaj. Sama sem odšla ven in zagledala neko manjšo stvarco. Na njej je pisalo moje ime in tako kot vse čarovniške stvari je bila tudi ta čarobna, saj se je pred mano odprl portal. Stopila sem vanj in prišla pred šolo. Čarovniška šola, v katero sem hodila, se je imenovala Pitembah. Tako ime je precej čudno, a očitno v čarovniškem svetu ne. Stopila sem bliže vratom in ta so se začela sama premikati.

Takoj ko so se vrata odprla, so me prestrašili levi, ki so bili resnični. Nato sem zagledala vodnjak in table. na katerih je pisalo: prvi, drugi, tretji, četrti, peti letnik. In ko sem stopila bliže k napisu prvi letnik, se je ponovno odprl portal. Sedaj pa portalov ni bilo več, ampak samo še stopnice, ki so pele pesmi, in takoj sem ugotovila, kam vodijo prve. Začela sem hoditi po prvem stopnišču in to stopnišče se je spremenilo v dvigalo. Odpeljalo me je do razreda. V glavi sem imela pomisleke, ali se mi je že vse to zgodilo in kaj bo še sledilo.

Vsi skupaj smo z razredničarko Clovendnik odšli v sobe. Razredničarka je odšla po ravnatelja Šnofodlika, ki se je večkrat hvalil, ko nam je govoril o šolskih pravilih. Zanimivo pa je bilo to, da je imel palčke pomagalčke, ki so nam razdelili urnike. Ko sem pogledala v urnik, sem videla, da je današnja prva ura bila prosta. Zato sta se naš razred in drugi letnik zbrala v veliki sobi. Ko nas je ravnatelj klical na oder, so ugotovili, da moja sostanovalka manjka, zato jo je ravnatelj s palčki odšel iskat. Razredničarka je nadaljevala s klicanjem na oder.

Ko smo odhajali iz dvorane, nam je učiteljica urjenja o urokih povedala, da moje sostanovalke ni več na šoli. Ker nas za prvi dan niso želeli obremenjevati, smo lahko odšli v svoje sobe, kjer smo lahko razložili prtljago in se malo bolje spoznali. Pred večerjo nam je razredničarka razkazala še preostale učilnice. Nato smo se najedli in odšli v sobe.

Nato pa se je zgodilo nekaj, česar nihče ni pričakoval, nekaj, česar ne bomo rešili zlahka …

Lana Karneža, 6. a