POTEM KO TEBE VEČ NI …
Hodim po poti,
vidim temo.
Tebe ni z mano.
Ne gre mi v glavo …
Obupam, ko jasno poveš mi:
»Stvari niso iste, oprosti.«
Zatisnem oči in čakam,
da tvoja roka mojo izpusti.
In potem vidim temo
in se sprašujem: «Ali vrnil se bo?«
NEA ZAJC, 8. A
TEMEN OBLAK
Temen oblak pride od tam …
Ne vem od kje, a gre k nam
nad to mesto, obdano s tehnologijo.
Misli na naravo nam ob tem zbledijo.
To ni temen oblak od tam,
ne prihaja k nam,
to je onesnaženost sveta,
počistiti se skoraj več ne da.
Ta naš svet ni več lep.
Ni tak kot včasih – prelep.
Zdaj je grd in siv,
siv beton nas je oblil.
ŽIVA GABROVEC, 8. B
KO VETRA NI, SE SLABO GODI
Naenkrat je zapihal zelo močan in hladen veter, ki je zažvižgal med špranjami.
In ljudje niso veš prenesli žvižganja, saj je preglasil glasbo v njihovih mislih. Veter je pihal vedno hitreje in močneje, zato so ljudje postali že malce jezni. Učenci v šoli se niso mogli zbrati , gradbeniki, ki so delali kanalizacijo, so v predorih narobe zavili. Zaradi tega je neki delavec v najglobljem predoru našel majhen prah v modri steklenički. Bil je na smrt podoben zlatu, a svetil se je kot najbolj bleščeč diamant. Žvižganje vetra je postajalo vedno bolj zoprno. Ta delavec je stekleničko nosil po mestu, a noben modrec ni vedel, kaj točno je to. Vedno so dejali, da je zlato. Delavec je stekleničko z zlatom odnesel k županu. A župan je dejal, da je to le na majhne koščke natrgan papir zlate barve. V sobo je prihrumel kar brez dovoljenja star gospod, ki je tudi modrec, a iz oddaljenih krajev. On je pa dejal: »To vsekakor ni zlato!« Pobliže si je hotel ogledati to stekleničko, a župan se je razjezil. Jezno je rekel: »Kako si drzneš kar vstopiti v sobo brez dovoljenja!« Poklical je policijo in preden so modreca prijeli, je še dejal: »To ni zlato, ne papir, temveč čaroben prah iz 2. stoletja!« Delavec je odšel iz občine in spraševal se je, kaj v bistvu je to. Vzel je malce prahu in ga stresel po jabolku in zaželel si je, da ga ne bi bilo več. Jabolko je v trenutku izginilo. Oddrvel je na trg in stopil na podstavek spomenika. In ko je hotel nekaj spregovoriti, je zapihal močan sunek vetra in žvižganje je preglasilo njegove besede. Govoriti je začel glasneje in rekel: » Prebivalci mesta! To, kar držim v rokah, je čarobni prah!« Vendar mu ni nihče verjel. » Dokazal vam bom takole,» je rekel in po jabolku potresel prah. Izginilo je.
Isto so naredili z vetrom. Od takrat so bila vsa poletja vroča, pozimi ni snežilo, ker veter ni prinesel oblakov. Ljudje se niso mogli hladiti niti z ventilatorji, ker veter ni obstajal. Tega so imeli že dovolj. V steklenički je ostalo še nekaj prahu. Priklicali so veter nazaj. Nikoli več jih ni motilo njegovo žvižganje.
Tija Tamše, 6 .a
