LUČ

So črni oblaki prekrili nebo,

saj prišel je čas za naše slovo.

Vrata zaprta, oken pa ni,

le kako naj pobegnemo mi?

Se somrak prelije v temo,

mi pa nemo sedimo.

Je nekaj dni že preteklo,

tako se je vsaj zdelo.

Ugledamo luč, sonce in svetlobo,

pregnalo je vstran vso tegobo.

Na vrtu zdaj sedimo

ter se spominom prepustimo.

Konec je zdaj tega mraka,

saj se bo potrudila družba vsaka,

mi bomo spremenili ta svet,

da bo lahko mirno spregledal spet.
Staša Mrčinko, 7. a

MIDVA

Lahko živim v temi,

lahko sem sama.

A na svetlem te lažje stisnem k sebi,

trdnejša je vez med nama.

Kdaj se bo vesolje odločilo,

da naju bo zopet združilo?

Kdaj bo sonce posijalo,

ti nasmeh na obraz dalo?

Tako dolgo sva se iskala,

tako dolgo sva se bala,

tako dolgo sva živela,

tako dolgo hrepenela.

Staša Mrčinko, 7. a

STRAH

Nikoli ne pusti strahu preteklosti

priti do prihodnosti.

Živi za sedanjost,

živi za trenutek.

Sanjati je treba brez strahu,

ne smemo tega dopustiti mu,

ljubiti je treba brez meja,

ki ti jih nekdo zada.

Karkoli bomo iskali,

karkoli si bomo zadali,

nas čaka na drugi strani.

Na drugi strani naših strahov.
Staša Mrčinko, 7. a

ŽIVLJENJE

Življenje je kot ena pravljica,

veselo in zanimivo,

a na čase tudi grozno in srhljivo.

V življenju prijatelje pridobimo

in jih v srcu ne pozabimo.

Življenje je zato,

da ga živimo,

ne pa zato,

da si ga uničimo.

V slabih dneh

nam prijatelji in starši stojijo ob strani.

V dobrih dneh

pa smo veseli in nasmejani.

Življenje je zato,

da se nekaj naučimo

in da razne priložnosti zgrabimo.
Laura Predikaka, 7. a