KRESNA NOČ
Poletje se začne z najdaljšim dnem in najkrajšo nočjo. To je kresna noč, noč velikega ognja, ki ima čar in posebno moč. Najdeš lahko zaklad, lahko si neviden, še dedek lahko postane otrok … Povedala vam bom, kaj se je zgodilo letos …
Kot običajno se je tudi to leto pri nas doma zbrala celotna družina. Mama je kuhala večerjo. Pomagali sta ji moja babi in teta. Ostali smo se odpravili ven, da bi prižgali kres. Na kup smo prinesli veliko odpadnega lesa. Dedi je vzel vžigalico in ga prižgal, hitro je začelo goreti. Usedli smo se na tla in ga opazovali. Odločili smo se, da si bomo pripovedovali zgodbe. Dedek nam je povedal zgodbo o skritem zakladu. Vsi smo ga opazovali in poslušali z odprtimi očmi, ušesi ter usti. Legenda naj bi govorila, da se v okolici skriva zelo velik in zanimiv zaklad.
Otroci smo ga že začeli iskati, ko nas je prekinil ati. Rekel nam je, naj počakamo, da še on pove svojo zgodbo. Govoril nam je o tem, kako lahko postaneš neviden. Povedal je, da obstaja plašč nevidnosti, ki je dobro skrit in bi ga zelo težko našli, zato pa naj bi za nevidnost obstajal še drugačen recept. Da postaneš neviden, se moraš obleči v črnino ter pojesti košček čokolade, česen ter češnjo. Otroci smo odhiteli v kuhinjo in vzeli potrebne stvari. Ustavili smo se še v moji sobi in se preoblekli v črna oblačila. Pojedli smo vse potrebne sestavine. In kaj se je zgodilo potem? Ne boste verjeli. Postali smo nevidni. Čudežno je bilo to, da smo se med seboj videli, drugi, kot so mami, babi in teta, pa nas niso opazili. Tako smo bili pripravljeni na iskanje zaklada. Pomagala sta nam dedek in ati, ki sta se prav tako spremenila v nevidna otroka.
Zaklad smo začeli iskati na podstrešju, nikjer ga ni bilo. Pot smo nadaljevali mimo stare shrambe. Tudi tam ga ni bilo. Zunaj smo ga iskali v garaži ter na drevesu. A vse zaman. Ko smo prišli do zadnjega drevesa, je na njem pisal namig: »Kdor išče, ta najde.« Pod tem napisom je bil še eden: »Ta zaklad, ki ga iščete, je zelo star in se skriva zraven starih stvari v starih prostorih.« Dolgo smo razmišljali, nakar se dedek spomni, da je v okolici hiše zelo star prostor – podzemna klet. Napotili smo se proti njej. Po stopnicah se spustimo globoko v notranjost kleti. Ker je že zelo stara, je tukaj tudi veliko pajčevine in pajkov. Malce nas je strah, ker je vse zelo grozno. Ker pa smo nevidni, nam nihče ne more storiti nič hudega.
Začnemo iskati zaklad. V poltemi se sprehajamo skozi klet in iščemo namige. Naposled pa le najdemo nekaj. Bil je majhen zvitek. Odprli smo ga in videli, da je na njem označena pot do skrivnega zaklada. Navzdol smo se sprehodili še po številnih stopnicah in s pomočjo zemljevida iskali zaklad. Hodili smo in hodili, nakar se začne pred nami nekaj svetlikati. Bili so majhni kovanci, ki so oddajali svetlobo. Oblikovali so pot, mi pa smo jim sledili. Pripeljali so nas do labirinta. Sklepali smo, da se zaklad skriva v njegovi sredini. Začeli smo se prebijati skozenj. S seboj smo imeli tudi vrvico, s katero smo si označevali pot. Dolgo smo hodili in le prišli do cilja. Na sredi se je svetlikala čudovita skrinja, ki je bila zaklenjena. Hoteli smo jo odkleniti na silo, ni nam uspelo. Ugotovili smo, da zaklada ne bomo odklenili z močjo. Nekaj trenutkov smo razmišljali, nato pa je vsak izmed nas pristopil do skrinje in povedal nekaj lepega, prijaznega. In glej, skrinja se je odprla in spregovorila: »Tukaj imate svoj zaklad, je uporaben in koristil vam bo v vašem življenju. V njem se skrivajo različne dobrine – prijateljstvo, veselje, sreča, ljubezen …V njem je tudi nekaj denarja. Vsega lahko vzamete le malo.« Vzeli smo tisto, za kar smo mislili, da bomo v prihodnosti potrebovali.
Naša nevidnost je začela popuščati, zato smo se hitro odpravili iz kleti. Ker smo si pot dobro označili, pri tem nismo imeli težav. Ravno ko smo prišli do hiše, je nevidnost izginila. Hitro smo stekli k teti, mami in babi, ki so nas že čakale s pripravljeno večerjo. Po njej smo se napotili ven, da bi opazovali kres.
Ogenj je čudovito prasketal in gorel. Smejali smo se in se pogovarjali. Tisti, ki smo našli zaklad, pa smo se dogovorili, da bo zgodba ostala naša skrivnost. Čakali bomo na trenutke, ko se nam bo življenje s pomočjo najdenega zaklada obrnilo v naš prid.
EVA ŽUNKOVIČ, 7. b
VESELJE IN SMEH
Nekje globoko v gozdu je stala vas, imenovana Žalost in jok. Tukaj so živeli samo žalostni ljudje, ki so se med seboj sovražili. Niti pozdravljali se niso. In sovražili so se brez vsakega vzroka.
Nekega dne pa na to vas posije sonce. Do takrat sonca še niso videli. Koristilo jim je, saj sosed sosedu ni podaril niti enega nasmeha. V gozdu je bilo do tedaj vzdušje temačno.
Nekoč se je v vas priselil nov prebivalec. Prišel je z nasmehom do ušes in nekdo ga vpraša: "Ali si bolan? Če ne bi imel ušes, bi se smejal kar z glavo."
A prišlek nadaljuje pot. Čeprav so ga vsi vaščani čudno gledali, se ni oziral nanje. Počasi so se novemu prebivalcu pridružili in se smejali tudi oni, a brez pomena.
Toda nekega dne je ta prebivalec izginil. Več dni so ga iskali, a ga niso in niso našli. Ko so se vrnili v vas, so v nabiralniku zagledali pismo. Pisalo je:
»Dragi vaščani! Žalost in jok, 1najsti 5eti 2121
Ker sem v vašo vas končno prinesel nekaj smeha in dobre volje, sem odšel.
Lep pozdrav.
vaš prijatelj Robert«
In še tistega dne se je vas preimenovala v Veselje in smeh.
Od takrat naprej v tej vasi niso več živeli žalostni ljudje.
KATARINA VIDOVIČ, 7. b
LJUBEZEN
Mama rada
ima me zelo.
Kako temu rečemo?
Ljubezen lepa je to.
Kdor mara te zares,
rad te ima.
Ljubi.
BLAŽ BOGDAN, 6. b
MORJE
Zasanjano hodim po plaži laži
mimo mene priteče rjav martinček Tinček
zgleda kakor majhen dojenček ček
pogled na njega me potolaži laži
Opazujem mirno morje orje
jata rib se mi radovedno približa bliža
rakec se v bližini igra v luži luži
in velika riba priplava na površje vršje
Izgubljam se v neskončnosti končnosti
v daljavi vidim odsev modrine odrine
in pojavijo se mi skomine mine
vidim življenje svoje zasanjanosti sanjanosti
Ko nevihta bo, se sprehajal ne bom bom
in v roke vzel bom telefon fon
DOMINIK PIGNAR, 9. b
DOMOVINA
Domovina je ena.
Domovina je le ena.
Je tista, v kateri smo doma;
je tista, ki nam radost daje.
Če domovine ne bi bilo,
tudi nas ne bi bilo,
saj nam ona nudi dom.
Oh, domovina naša!
Le kaj bi brez tebe?
Zaradi tebe obup in
jok bi bila med nami.
Srečni smo, da te imamo.
Hvaležni smo za stvari,
ki nam jih daješ ti.
Hvala ti, naša domovina.
ALJAŽ GRMIČ, 9. b
TAKRAT
Na postelji ležim,
gledam, ne spim.
Vsi mi gredo na jetra,
vsak milimeter vetra.
Kar koli mi rečejo,
mislim, da težijo.
A niso oni tisti,
ki trpijo.
Nič me ne razveseli,
niti petice tri.
Že vstal sem z levo nogo
in vsi me imajo za lenobo.
Pač imam slab dan,
zato pojdi stran.
Nisem len ne zaspan,
le z žalostjo obdan.
Nimam pravega razloga,
od kje mi ta tesnoba.
Komaj čakam, da bo mimo
in vse bo zopet fino.
Nov dan se bo začel
in jaz bom spet vesel.
LOVRO VALENKO, 7. b
SANJSKI SVET
Ko gre sonce spat,
nas pride luna obiskat.
Potem nas sanje odnesejo
v naš sanjski svet,
ki je poln lepih besed,
kjer vladata red in mir,
redko zgodi se prepir.
Zjutraj se ponovno zbudimo
in v resen svet odhitimo.
ROZALIJA LIA MURŠEC, 6. b
LJUBEZEN IN MIR
Želim si živeti v svetu,
brez vojn in spopadov na internetu.
V svojem svetu želim si mir,
tako da se bo slišal najmanjši izvir.
V svetu brez vojn bi se ljudje razumeli,
vriskali in peli.
Ljubezen v svetu bi prišla prav,
saj človek človeka takrat ne bi izgnal.
Mir takrat pomenil bi vse.
Najbolj želim zdravje za te.
NIK MLINARIČ, 7. b
MOJ SVET PRIHODNOSTI
Svet, v katerem želim živeti, je malce drugačen od sveta, v katerem živim sedaj.
V mojem svetu ne bi bilo zavetišč, torej ne bi bilo zapuščenih živali. Ljudje, ki bi mučili živali, bi kar izpuhteli v nebo ali pa bi se spremenili v dobre ljudi, živeče za svoje ljubljenčke. Imeli bi jih radi. Nikoli ne bi niti pomislili na to, da bi jih zapustili, zavrgli ali zanemarili. Lepo bi bilo tudi videti, da bi pri vsaki hiši na svetu imeli vsaj eno hišno žival.
Nikoli ne smemo pozabiti na živali v gozdu. V mojem svetu ne bi bilo lovcev, ki lovijo živali. Raje bi pospravili puške in si našli primerno službo. Živali bi tako imele svoj mir.
Želim si živeti v svetu brez vojn.
Zakaj bi moral biti človekov najhujši sovražnik človek, ko pa si lahko pomagamo, si podamo roke in smo prijatelji?
Moj svet ne bi poznal odpadkov, ki uničujejo mater Naravo; ne tovarn, ki uničujejo planet s svojimi izpušnimi plini.
Pa tudi pohlep bi izginil, s tem tudi goljufije in predrznost. Ljubezen bi bila resnična, ne taka z lažmi in prevarami. Ljudje v zakon ne bi vstopali zaradi denarja, temveč zaradi zavedne želje živeti s svojimi predragimi partnerji.
Želim, da bi bili vsi ljudje enakovredni in da ne bi bilo revežev in brezdomcev.
Upam, da se mi nekega dne želje uresničijo.
LARA PREDIKAKA, 6. b
SLAVA ŽIVLJENJU
Slava, bogastvo, denar? Je to sreča? To le slika je, ki zmoti človeka. Slika, ki je moteča, slika, ki je trpeča. Takšno življenje živiš prav ti. Ti! Ki te zame ne skrbi. To današnje je življenje? Ne, to le eno je trpljenje. Vsak želi si denarja, sreče, nikomur ni vseeno, kaj obleče. Denar pokvari človeka. To stara je razvada. Zakaj potem ljudje bogatijo? To so vprašanja, ki me bolijo. V mojem življenju se nisem vdal in vem, da se ne bom predal. Dokler imam njo, ki jo zame skrbi, tako dolgo lahko moje srce živi. A ko nje več ne bo, takrat bo tudi moje življenje kot metulj odtavalo.
To je pesem o življenju, ki ga živimo vsi. V življenju si najdi ljubezen in življenje zate ne bo več bolezen. Vem, da že dolgo govorim, vendar verjemi mi: tisti, ki te zares ljubijo, v življenju ti največ pomenijo, zato ne živi za denar; živi za njih, kajti oni so tvoj največji DAR.
JAŠA KOVAČIČ, 9. b
VODA
Ona je kraljica
našega sveta.
Ona je kraljica
vsega živega.
Z njo živim,
brez nje trpim.
Za nafto se nihče
več ne bori.
Samo za vodo
se borimo mi.
Ponjo kilometre
dolge lahko grem,
le obupati ne smem.
V upanju, da najdem njo,
njo, osvežilno vodo.
Zanjo živim,
brez nje trpim.
Poln sreče v očeh žarim,
ko najdem jo!
Koga?
Pitno!
Vodo!
JAŠA KOVAČIČ, 9. b
ŽIVLJENJSKO SPOROČILO
Jaz sem Neja.
Moja življenjska meja?
Vesela, pametna, prijazna,
a nikakor ne »sarkazna«.
Povedala bom še nekaj o sebi,
potem pa ti o tebi.
Hodim v osnovno šolo,
zato doživljam pravo moro.
Povedala ti bom še življenjsko sporočilo,
ker se moram posloviti in oditi.
To sporočilo boš potreboval v vsakdanjem življenju,
zato prisluhni mi, moje besede zapomni si:
Življenje je lepo,
če ga živiš.
Zato vedno bodi vesel,
četudi si malo debel.
NEJA KUPČIČ, 7. B
