Ko sem bil star šest let, sva jeseni šla z atijem taborit v gozd. Mamica naju je pripeljala do roba gozda in šla sva na pohod. Ko sva hodila, sem kmalu postal lačen in odločila  sva se za postanek za prigrizek.

 Pot sva nadaljevala mimo vojaškega strelišča in opazil sem table: POZOR STRELIŠČE. Hodila sva globlje in globlje v gozd. Pri potoku sva se ustavila in ati mi je iz veje naredil lok in puščico. Začela sva iskati mesto za prenočišče. Dolgo sva hodila po gozdni poti. Ker je bilo ob potoku preveč komarjev, sva se odločila, da splezava višje na hrib in si tam poiščeva primerno mesto za šotor. Na vrhu hriba sva našla lep, položen del gozda. Očistila sva tla in postavila šotor. Našla sva kos podrtega drevesa in ga uporabila kot klopco. Ker je sonce že zahajalo, sva si morala hitro pripraviti večerjo. Na gozdnih tleh sva pripravila kurišče. Zakurila sva ogenj in ati je na njem iz sestavin, ki sva jih imela s sabo, skuhal krompirjevo omako. Pojedla sva ga s pravim taborniškim jedilnim priborom, ki je kot nekakšen švicarski nožek. Raztegne se v žlico, vilice, nož in še nekaj drugih pripomočkov. Za sladico sva jedla jagodno kremo iz vrečke. Začelo se je temniti in hitro sva šla v šotor. Ati mi je za lahko noč prebral zgodbico z naslovom Anton zna čarati. Potem sva se zavila v spalne vreče in se še malo pogovarjala. Nato sva šla spat.

 Komaj sva malo zadremala, že sva se zbudila, ker nama je bilo na trdih gozdnih tleh zelo neudobno. Ob polnoči naju je zbudila še srna, ki je prišla čisto blizu šotora. Prestrašila se je, pobegnila in se med tekom močno drla. Zjutraj sva se zbudila že ob petih, ko se je začelo daniti. Za zajtrk sva jedla krekerje s pašteto. Nato sva pobrala vse stvari, pospravila šotor in počistila gozdna tla, tako da se sploh ni videlo, da sva tam taborila. Odpravila sva se na pohod nazaj proti parkirišču, kamor naju je prišla iskat mami.

 Bilo je lepo, a še zmeraj raje spim v toplem objemu moje postelje.

Tobija Lakić, 6. a