Slovensko narodno gledališče Maribor je kulturna ustanova z več kot stoletno tradicijo. Poleg tega, da je močno zaznamovala podobo mesta in širše regije, je z odlično produkcijo svojega programa pomembno vplivala na razvoj umetnosti in kulture na Slovenskem. Tamkajšnji zaposleni menijo, da je gledališče prostor, ki resnično pripada njim vsem. V njem se srečujejo različne generacije občinstva, različni pogledi, strpnost, solidarnost, kultura dialoga ter najrazličnejše poetike in estetike s področja glasbe, plesa in dramske umetnosti.

Pred odhodom so nas učitelji seznanili z bontonom v gledališču. Skupaj smo pregledali vsa pravila in se o njih tudi pogovorili.

Ko smo prispeli, smo se sprehodili do gledališča, kjer so nas sprejeli prijazni zaposleni. Odložili smo svoje obleke in se odpravili do parterja. To je namreč največja gledališka dvorana v SNG Maribor. Počasi smo se posedli, luči so ugasnile in predstava se je začela.

Planinska roža je opereta, ki jo je leta 1937 ustvaril slovenski skladatelj Radovan Gobec kot poročno darilo svoji bodoči ženi Sonji Elschbacher. Zanjo je sam sestavil besedilo in ima v njegovem opusu poseben status. Slavna pevka in igralka Katja Silvana, z imenom Katrca, živi na Srečnem vrhu, kjer skrbi za majhno hišico sredi prečudovite narave. Obišče jo druščina štirih gledališčnikov iz SNG Maribor, ki išče navdih za novo gledališko predstavo in kot nalašč sreča Katrco, ki dodobra prežene monotonijo iz njihovih življenj. Med njo in igralcem Miranom Svetlinom se splete pravcata ljubezenska zgodba. Po njihovih počitnicah na Srečnem vrhu se odpravijo nazaj domov, a se Katrca hitro vrne. Njen odvetnik se zavzema za njeno pesem, ki jo je nekoč pela v filmskem podjetju Silvana. Sčasoma druščina ugotovi, da je preprosta in sramežljiva Katrca v bistvu slavna pevka in igralka Katja Silvana.

Po koncu predstave smo se pogovorili in si izmenjali svoja mnenja. Nekatere učence je opereta navdušila, drugi menijo, da ni bila preveč zanimiva, tretji pravijo, da jim je bila všeč, vendar se je pesem prevečkrat ponavljala. Eni so odgovorili, da je v nekem trenutku bilo na odru preveč ljudi, vsi pa smo se strinjali, da je bila predstava vredna ogleda.

Spoznali smo, koliko truda so morali igralci in vsi ostali delavci vložiti v predstavo. Zares smo začutili njihovo voljo in ljubezen do igranja. Sama opereta Planinska roža pa nam sporoča, da človeka nikoli ne smemo soditi že na prvi pogled, saj se lahko za njim skriva krasna osebnost.

Arandjela Horvat, 8. b