MASKA

Pred davnimi časi je na se je na Kitajskem zgodilo nekaj čudnega. Na tržnici se je kot po navadi prodajala različna okusna hrana. A nek netopir, ki je prišel iz tržnice v trebuh človeka, ni bil v redu. Ta človek je kmalu potem hudo zbolel. Vse ga je bolelo, imel je vročino in težko je dihal. Rodila se je strašna bolezen. Bolezen se je hitro širila in ljudje so jo drug na drugega prenašali s kihanjem skozi usta in nos. Svet je potreboval rešitelja. Nekoga ali nekaj, kar bi usta in nos zaprl. Dolgo so znanstveniki iskali način, da bi to dosegli. Belili so si glave in lomili svinčnike.

Nekega dne pa se je devetletni Max igral zunaj. Max si je zelo želel postati izumitelj. Bila je jesen. Veter je pihal in listje je padalo z dreves. Nek list je z vetrom prijadral do Maxa in mu pristal na ustih. Max je takrat dobil idejo za napravico, ki bi lahko rešila problem z boleznijo. Šel je v hišo, vzel kos blaga in nanj prišil dve vrvici. Dal si jo je na obraz in bila je kot ulita. Malo težje je dihal, a nič ni prišlo skozi. Poimenoval jo je Maska.

Svoj izum je predstavil slovenskemu predsedniku in ta je izum predstavil celemu svetu. Vsi so Masko začeli nositi in  od takrat bolezni po Maxovi zaslugi ni več in vsi smo živeli srečno do konca svojih dni. 

Mogoče je Maska še danes v uporabi.

Tobija Lakić, 7. a

ROBERTOV TELEFON

Nekoč je živel deček po imenu Robert. Robertova vasica je bila revna, a bogata s sadovnjaki. Robert je imel le očeta, ki je na leto zaslužil komaj kaj denarja. Zato je hotel postati dober izumitelj, da bi s svojimi izumi pomagal očetu pri preživetju in pri izboljšanju sveta. Vsak dan je sestavljal načrte, a nikoli ni našel popolnega izuma.

Nekega dne pa je odšel v sadovnjak. Usedel se je pod jablano in začel razmišljati. Med razmišljanjem mu je kar naenkrat z jablane padlo na glavo veliko jabolko. V trenutku, ko se mu je naredila buška, je dobil tudi zanimivo idejo. Odšel je domov v delavnico in začel izumljati. Trajalo je kar nekaj dni, ko je prišel iz nje s končanim izumom. Ko ga je pokazal očetu, je bil ta navdušen in začuden nad izumom. Robert mu je pokazal, kaj vse lahko z njim počne na tipke. Skupaj sta nato dala izumu ime telefon. Tako sta naredila še veliko več telefonov, velikih in majhnih, katere sta začela prodajati na tržnici. Prodala sta jih en, dva, tri in tako dobila dovolj denarja do konca svojega življenja.

Oče je nato živel kot normalni sodobni človek, ki ni zapravljal denarja kar tako, Robert pa je postal najboljši izumitelj na svetu, ki je še naprej izumljal različne stvari. Vsako leto istega dne je sedel ob domačo jablano, ki mu je omogočila boljšo prihodnost.

Govori se, da so od takrat želeli imeti vsi v vasici doma na dvorišču posajeno jablano in upali, da bodo postali tako pametni kot Robert.

 Žan Kmetec Žökš, 7. a