Moja prababica Zofka je bila edina ptujska izdelovalka »marel«. Vsi so jo poznali pod imenom »Marelmoharca«, čeprav tega vzdevka ni bila vesela.

Rodila se je v Lenartu in se je kot mlado dekle preselila na Ptuj. Tukaj se je leta 1948 poročila z mojim pradedkom Jurijem Zadravcem, ki je imel obrtno delavnico DEŽNIKARSTVO. Pradedek Jurij se je te obrti izučil v Zagrebu, prababica Zofka pa se je obrti in veščin dežnikarstva priučila kar pri svojem možu. Leta 1963, ko je pradedek umrl, je sama prevzela obrtno delavnico in zaposlila pomočnike, ker je bilo v delavnici veliko dela, ki pa ga sama ni zmogla.

Delavnica in prodajalna sta bili v Krempljevi ulici 3 na Ptuju, tam, kjer je danes Zlatarstvo Tofant.

V delavnici so izdelovali nove dežnike ter popravljali stare in pokvarjene. Material za dežnike so kupovali po vsej Jugoslaviji, in sicer leseno ogrodje (danes je kovinsko), blago, sukanec, kroje in drugo. Dežniki, ki so jih izdelovali, so bili različne velikosti in oblike ter seveda veliko dražji kot danes, tako da si jih vsi niso mogli privoščiti. Nekateri dežniki so bili tako veliki, da je pod njim lahko sedela vsa družina, ko se je peljala z vozom. To so bili zlati časi dežnikarstva. Po letu 1970 je bilo vedno manj naročil, saj so ročno izdelane dežnike začeli nadomeščati industrijski, ki so bili veliko cenejši, in kot je trdila prababica, tudi pogosto manj kvalitetni.

Prababica je počasi nehala izdelovati dežnike in jih je samo še popravljala, bolj v svoje veselje kot za zaslužek, in to vse do svojega 80. leta starosti.

Prababica Zofka je na stara leta težko razumela, kakšen odnos so imeli ljudje do dežnikov – z njimi niso lepo ravnali, marsikje so jih pozabljali, ko so se pokvarili, so jih kar odvrgli. Žal imamo tudi danes, 13 let po njeni smrti, takšen odnos do dežnikov.

Nia Krajnc, 5. b