Moja babica mi je pripovedovala zgodbo svojega otroštva. Odločila sem se, da jo delim z vami.

Moja babi je v otroštvu živela v Pesnici pri Mariboru. Živela je z mamo in očetom ter bratom. Doma so imeli tudi krave. Njen dan se je začel že ob 5.00, ko je odšla v hlev. Preden se je odpravila v šolo, se je še hitro umila v škafu. Šola je bila oddaljena štiri kilometre in v šolo je hodila 45 minut. Tudi v šoli je bilo drugače kot danes. Pouk je bil tudi ob sobotah, učiteljice so bile zelo stroge in so rade delile ukore. Pouk se je končal ob 12.00.

Babica se je vrnila domov okoli 13.00 in takoj je morala na polje. Po 17.00, ko je prišla iz polja, je odgnala krave na pašo in se tam tudi učila. Domov se je vrnila pozno in se takoj odpravila spat. Več prostega časa so imeli ob nedeljah. Takrat so se lovili, igrali skrivalnice, prepevali, tu pa tam pa tudi stepli.

Čeprav je bilo življenje včasih zelo naporno, bi moja babi svoje življenje še enkrat živela.

Včasih je bilo otroštvo veliko bolj naporno, kot je zdaj moje. Mislim, da se premalo otrok in mladostnikov zaveda, kakšno srečo imajo, da živijo v tem stoletju. Šolstvo se je zelo spremenilo in imamo veliko boljše pogoje za odraščanje. Imamo več prostega časa, obšolskih dejavnosti in televizijo, računalnike, ki jih včasih sploh ni bilo.

Vsak bi moral preživeti en tak dan, da bi se zavedal, da je sreča na njegovi strani.

Lea Lobenwein, 8. b.