Hrepenim po boljšem življenju. Marsikdo hrepeni po tem. Razlika je le v tem, da nekateri resnično potrebujejo pomoč in boljše življenje, nekateri pa se sploh ne zavedajo, da je njihovo življenje v primerjavi z nekaterimi zelo dobro.

Človek lahko hrepeni po marsičem. Ko odraščaš, ponavadi hrepeniš po svoji družini, partnerju, hiši in otrocih. Odrasel človek, ki je mogoče vsa ta hrepenenja že dosegel, pa lahko hrepeni po zdravju in sreči sebe ter bližnjih. Vsak človek hrepeni po nečem, le da se vsi ne zavedajo tega.

Jaz hrepenim, da bi v prihodnosti imela zdravo in srečno družino ter službo, poklic, ki si ga želim. Želim, da se mi vse to uresniči, zato bom tudi pripomogla k uresničitvi ciljev. Hrepenenje je lahko uresničljivo ali pa tudi ne. Če hrepeniš po nemogočem, lahko le sanjaš o tem. Na primer, če imaš otroka, ki zboli za rakom, hrepeniš, da bi ozdravel. Zdravniki mu napovedo le še dva meseca življenja in da ni več možnosti za preživetje, a ti še vedno hrepeniš po tem, da bi ozdravel, pa čeprav veš, da je konec.

V preteklosti, v času vojn, so ljudje hrepeneli po marsičem. Sedaj si sploh ne predstavljamo, kako so takrat živeli. Hrepeneli so po življenju in preživetju sebe in svojih bližnjih med vojno, hrepeneli po koncu vojne, hrani, vodi in strehi nad glavo. Dandanes si takšno hrepenenje težko predstavljamo, saj imamo v večini vse potrebno za preživetje. Na nekaterih delih sveta, kjer nimajo pitne vode, strehe nad glavo ali pa so v vojni, se stvar ponavlja. Tudi ti namreč hrepenijo po tem, kar so naši predniki.

Danes redkokdo uporabi besedo »hrepenim«. Ponavadi je ne uporabljamo na glas, le v svojem srcu in notranjosti telesa se je zavedamo. Odrasli ljudje se hrepenenja bolje zavedajo, saj so zrelejši in pametnejši. Ne hrepenijo po neki igrači, avtomobilčku kot kak otrok, temveč bolje razumejo pomen besede »hrepenenje«.

Hrepenim po marsičem in upam, da se vsem in tudi meni v življenju ne zgodi nič pretresljivega in da bi vsi živeli srečno.

Tjaša Čuš, 9. b