Nekaj tednov nazaj sem med hojo domov iz šole poklical očeta, da bi mu povedal, da sem dobil dobro oceno pri zgodovini, a me je presenetil z nagovorom: »Kaj je zdaj, moj Oton?« Nisem vedel, kaj je mislil s tem povedati. Pomislil sem, da se mu je zmešalo, a mi je po mojem presenečenem in začudenem: »Haah?« razložil, da je dobil sporočilo od organizatorja pesniškega natečaja Župančičeva frulica, na katerega me je prijavila naša učiteljica. Strokovna komisija me je izbrala med najboljših pet osnovnošolskih pesnikov.  

Zaključna prireditev 31. Župančičeve frulice, na katero sem bil povabljen, se je odvila v petek, 11. 6. 2021, v Črnomlju. Tam se je zbralo pet najboljših srednješolskih pesnikov, pet najboljših osnovnošolskih pesnikov in pet najboljših deklamatorjev, ki so deklamirali pesmi Ferija Lainščka, letošnjega Prešernovega nagrajenca, ki je bil častni gost na tej prireditvi. Tam sta bili tudi obe tričlanski strokovni komisiji, pesniška in deklamatorska, v dvorani pa so nas spremljali naši starši. Cela prireditev je bila tudi snemana, posnetek in nekaj fotografij si lahko pogledate na Facebook strani ZIK Črnomelj.

Napovedovalka nas je ob začetku prireditve predstavila in nas prosila, da sedemo na stole na odru. Za glasbo je poskrbela moška vokalna skupina Duma, peli so Župančičeve pesmi. Najprej so bile na vrsti deklamacije, sledile so predstavitve tekmovalnih pesmi. Med osnovnošolci sem bil jaz prvi na vrsti in zrecitiral sem eno izmed svojih pesmi z naslovom Nekaj je …

 

Nekaj je …

 

Nekaj je beseda,

nekaj je izraz,

nekaj je tak univerzalen odgovor.

 

Na primer, ko te mama vpraša:

»Sinko, kaj ste delali v šoli?«

»Nekaj že ...«

Ali pa, ko te učiteljica

med dopoldanskim dremežem

v šoli zbudi z vprašanjem:

»Koliko je tri plus tri?«

»Nekaj!«

 

Beseda nekaj

je prava uganka.

Lahko pomeni karkoli;

lahko je avto, kolo,

lahko je ptič.

A beseda nekaj,

pa če se še tako trudiš,

ne more pomeniti nič.

 

V smeti

 

Moja soba je majhna,

a je polna šare.

Ob vseh stvareh

komaj pridem do omare.

 

Na stropu je luč,

na tleh je parket,

na steni polica,

pred vrati paket.

 

V paketu je knjiga,

ki gre v predal.

V njem so »štunfi«,

kapa in šal.

 

Ob oknu je omara

in ta je ob mizi,

na tej pa je krama,

sem v prostorski krizi.

 

Ni več prostora,

stvari je preveč.

Povsod je le šara,

nekaj mora it' preč.

 

Zato pograbim vse

pogrešljive stvari,

jih zložim v škatlo

in odnesem v smeti.

 

Najstnikova glava

 

Najstnikova glava je kot njegova soba.

V njej so najrazličnejše stvari.

Pospravljena ni skoraj nikoli.

Čeprav se tudi zgodi,

da jo kdaj pa kdaj pospravi.

In kakšno stvar v njej celo najde.

 

Najstnikova glava je kot vrt,

na katerega je vrtnar malo pozabil.

Mozolji so plevel, ki ga je treba odstraniti,

kar pa najstniku ne uspeva.

Na vrtu so tudi rastline,

ki so zrasle v razne obrazne kocine.

 

Mehanizem v najstnikovi glavi je kot ura,

ki narobe kaže čas.

A najstnikova starša urarja ne moreta in ne moreta

najti zobnika,

ki bi to uro popravil.

A ta ura je posebna,

ta ura ne rabi pomoči.

Zato bi starša morala pustiti najstnika pri miru,

da prave zobnike najde sam.

 

Ljubezni še ne razumem.

Je zame še tuja stvar.

Umakniti se ji verjetno ne morem.

Brez dvoma bo prišla.

Enkrat se bom okužil

z virusom ljubezni.

Enkrat bom nekoga spoznal.

Ne bom sam ostal!

 

ZAME

 

Slovenija je zame moja hiša, v kateri imam sobo.

V svoji sobi imam vso svojo robo.

V njej se zabavam, se učim.

Ko je noč, v njej spim.

 

Slovenija je zame moja družina, ki me trikrat v dnevu nahrani.

Daje mi občutek varnosti in topline.

Mami je tečna in ati mi pomaga,

sestrica pa je čista zgaga.

 

Slovenija je zame cesta, po kateri grem v šolo.

V šoli so učitelji, tam imam pouk.

Tja hodim, da bi nekaj znal

in znanje mi bo verjetno prišlo prav.

 

Slovenija je zame avtocesta, ki me pelje do bratrancev na Gorenjsko.

Tam preživim del počitnic.

Streljamo z lokom in na Bledu plavamo,

jemo vaflje in pozno v noč kartamo.

 

Slovenija je zame tudi morje, kamor grem vsako poletje.

Tam plavam v mrzli vodi

na peklenski vročini.

Potapljam se v modri globini.

 

Slovenija je zame internet, ki je v slovenskem jeziku.

Zaradi njega so lahko moji prijatelji

z mano vse dni v letu.

Vse to mi da Slovenija, ki je ne bi zamenjal za nič na svetu.

 

TAKRAT

 

Takrat, ko igram kitaro,

se moje misli umirijo.

Takrat v harmoniji

strune zazvenijo.

 

Takrat, ko igram kitaro,

moja roka potuje

s trzalico med prsti,

od strune do strune.

 

Takrat, ko igram kitaro,

se slišijo pesmi:

The Eagles, Beatli

in Elvis Presley.

 

Takrat, ko igram kitaro,

mi zrastejo krila,

nikoli ne bi igral

drugega glasbila.

 

Bil sem malo prestrašen, čeprav ponavadi nimam treme. Za mano so bili na vrsti še vsi ostali pesniki. Na koncu je komisija skupaj s Ferijem Lainščkom predala nagrado zmagovalcu iz vsake skupine (deklamatorji, osnovnošolski pesniki, srednješolski pesniki). Zmagal nisem, kar je razumljivo, saj sem pesem napisal kot šolsko nalogo, medtem ko so ostali prikazali po mojem mnenju bolj dodelano poezijo. Več kot vesel sem že tega, da so bili vsi ostali finalisti iz 9. razreda ali srednje šole, jaz pa edini sedmošolec.

Zatem smo ustvarili skupinsko fotografijo in se okrepčali z dobrotami, ki so jih na zakuski pripravili organizatorji. Mene in moja starša pa sta čakali še dve uri in pol vožnje nazaj v Kidričevo.

 

Tobija Lakić, 7. a