ENAJSTA ŠOLA

            Pred enim letom, na začetku poletja, me je prijatelj Filip v šoli vprašal, ali bi šel z njim in njegovimi prijatelji na njihov skrivni ˝plac˝. Zdelo se mi je zanimivo in privolil sem.

            Po pouku sem doma vzel daljnogled, pipec, vodo in telefon. S kolesom sem se odpeljal do križišča, kjer me je že čakal Filip s prijatelji. Pot smo nadaljevali mimo čistilne naprave ter sledili Polskavi, dokler nismo prišli do majhne jase ob vodi, ki jo je obdajalo nekaj dreves in grmovja. Vhod na jaso je bil vejnat obok, ki sta ga tvorili dve drevesi. Na sredini je bila v tleh izkopana, s kamni obdana luknja za ogenj. Jan, ki je bil najstarejši med nami, nama je s Filipom naročil, da s sekiro razcepiva nekaj kosov lesa na majhne dele. Poprijela sva za delo, medtem pa sta Luka in Jan poskušala polepšati vhod. Nato smo zakurili. Jan je prinesel vžigalnik ter majhne kockice, s katerimi zanetiš ogenj. Eno je vrgel med les v ognjišču in zagorelo je. Za vsak slučaj smo imeli ob sebi še vedro z vodo iz Polskave. Kmalu potem sem moral s kolesom po Gala. Prinesel je ribiške palice. Ko sem ga pripeljal na ˝plac˝, je Jan ugotovil, da rabimo še vabo. Predlagal je koruzo iz konzerve, po katero naj bi šel v trgovino. Spomnil sem se, da jo imamo doma v shrambi. Zato sem skočil s kolesom še do doma. Vozil sem se sem ter tja. Ko sem končno ugodil vsem Janovim željam, sta šla z Galom lovit ribe v malo globlji del Polskave. Ko sta po dolgem času prišla nazaj, seveda nista prinesla ničesar. Odločili smo se, da se bomo počasi odpravili domov. Pogasili smo ogenj ter ga zakrili z zemljo.

            Ko sem prišel domov, sem vse povedal očetu. Bil je vesel, da sem se končno začel igrati v naravi. Nauk te zgodbe je, da je do svežih rib najlažje priti v trgovini.

Tobija Lakić, 6. a

 

DOŽIVLJAJ IZ OTROŠTVA

Pred nekaj leti, ko smo z družino še živeli na Ptuju se je pripetil dogodek, ki ga ne bom nikoli pozabila.

Nekega zimskega dne je pričelo snežiti. Z družino smo popoldne odšli ven. Nekaj časa smo se kepali, lovili, delali snežne angelčke, se smejali …

Kmalu nas je mama poklicala h kosilu, ki je bilo odlično. Po kosilu smo počivali, spali in gledali televizor.

Končno smo bili dovolj spočiti, da smo lahko odšli ven na sneg. Z očetom in bratom smo se kepali. Zgradili smo tudi iglu, ki je na koncu bil videti fantastično.

Takoj ko je bil končan, ga je oče posnel. Medtem ko smo iglu gradili, nas je snemala mami.

Ko je bilo vse urejeno in ko smo izoblikovali še okna, smo se igrali igro Restavracija.

Jaz sem rekla, da mi je ime Anja in sem bila kuharica.

Ko sta oče in brat odšla, se mi je čez nekaj časa pridružila moja najboljša prijateljica Iva.

V igluju sva se smejali in zabavali. Ko je nastala tema, sva odšli k meni domov in si ogledali posnetke.

In iglu je ostal še dve zimski jutri.

Ta dogodek je eden mojih najlepših.

Sara Jambriško, 6. a