Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za četrtek, 22.06.2017

delno oblačno
Popoldne bo sončno, nastalo bo nekaj vročinskih neviht, ki bodo na Primorskem manj verjetne. Ponekod bo pihal južni do zahodni veter. Najvišje dnevne temperature bodo od 29 do 34 stopinj C.
18°C | 34°C
petek, 23.06.2017
16°C | 34°C
sobota, 24.06.2017
18°C | 34°C
nedelja, 25.06.2017
18°C | 32°C
ponedeljek, 26.06.2017
14°C | 30°C
Opozorila
Četrtek, 22.6.2017 ob 14h
Sredi dneva in popoldne bo v večjem delu Slovenije velika toplotna obremenitev.
18°C
34°C
delno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Šolstvo Osnovna šola

DOMIŠLJIJSKO POTOVANJE


OSNOVNA ŠOLA

| |
10.10.2016      13:29
A A

DOMIŠLJIJSKO POTOVANJE



Deli:

DOMIŠLJIJSKO POTOVANJE V FRANCIJI

Z družino smo se odpravili na družinsko potovanje. Odšli smo na agencijo in povprašali za nasvete, kam bi potovali. Odločili smo se, da bomo potovali z vlakom.

No, naše potovanje se je začelo. Pred odhodom sta nam babi Ines in dedi Miha zaželela srečno pot. Odpeljali smo se do glavnega kolodvora V Ljubljani. Pripeljal je vlak. Usedli smo se na sedež 1999. To ni bil navaden vlak, ampak čaroben. Sedeži so bili zelo posebnih oblik. Bilo je, kot bi sedel na pošastni dlani.

 V Franciji smo bili takoj, saj je vlak peljal s svetlobno hitrostjo. Prispeli smo v privlačen in prestižen hotel. Mati je odšla po rezervacijo za našo sobo. Ampak do nje je bilo potrebno nekako priti. Bila je  v 10.324 544. nadstropju. A tako visoko dvigala niso peljala. Vodja dvigal nam je povedal za stopnice, a bilo jih je toliko, da jih nisi mogel niti prešteti. A ker smo bili posebni gostje, smo imeli to možnost, da smo se peljali z dvigoletom­;  to je dvigalo in letalo obenem. V njem si imel možnost naročila pijače, bil je bazen, da si se lahko kopal in celo spalnica, da si lahko spal. A bilo je slabo, ker je potoval zelo počasi. No, ko smo se vozili, se je dvigolet ustavil. Ustavili smo se sredi hotela in tako smo lahko videli celo Francijo. Imeli smo le eno možnost, to je bil skok s padalom.  No, morali smo skočiti. Pristali smo na avtomobilu. Odšli smo nazaj v hotel in zabava je bila končana.

Zakaj??? Čakalo nas je 999.999 999 stopnic. Končno smo prispeli. No, saj ni bilo tako težko, ker smo imeli leteče škornje številka 1. Iz naše hotelske sobe se je videla velika cerkev, ki je imela oči, nos in usta. Odšli smo si jo ogledat, a ni bilo kaj zabavno, saj je bila ravno maša. Ko smo hoteli ravno oditi, se je odvijala tekma med gospo Mici in otroki v kuhanju čajev in različnih jedi. Usedli smo se za mizo in prinesli so nam jed in čaj. Morali smo se vrniti v hotel, ker je bilo že zelo pozno. Ko smo prispeli, sem videla tatu, ki je očitno hotel ukrasti denar iz blagajne. Ker takrat ni bilo nikogar v bližini, sem vzela železno palico in BUM!! Padel je na tla. Bilo je temno in nisem vedela, kdo je. Prižgala sem svetilko in videla, da je bil lastnik hotela. Hitro sem tekla stran, kakor hitro so me nesle noge.

 Naslednji dan sem nameravala skočiti v bazen z našega balkona, da mi ne bi bilo treba hoditi oziroma leteti po stopnicah. Skok je bil odličen, le da sem poškropila lastnika hotela. Ta nas je hotel takoj vreči ven, še prej pa nam je rezerviral bivanje v čudovitem hotelu. Odšli smo, a to ni bil hotel, ampak navadna razpadajoča, stara kmetija. Imenovala se je Fuj, kako smrdi. Morali smo zavihati rokave in pomagati na vrtu, čeprav niso imeli lepe obrti. Komaj smo čakali, da smo šli spat. A potem je bilo ravno obratno, ker smo videli, kje bomo spali. Spali smo na seniku. Ni bilo niti WI FI-ja, kaj šele televizije. Zjutraj smo zavohali dim iz zagledali ogenj. Hitro smo splezali po leseni lestvi in jo popihali. Oh, koliko zabavnih stvari sem doživela v Franciji!

Ko smo prišli domov, sem bila zelo vesela, saj je bilo zelo naporno. Naslednji dan sem v časopisu prebrala, da je hotel, v katerem smo stanovali, zaprt zaradi kraje. Kradel je lastnik in tudi požar na kmetiji je bil podtaknjen. Tudi za to je bil kriv on. Bila sem zelo vesela, saj se mi je zdelo prav, da sem ga udarila in poškropila.

KATARINA VIDOVIČ, 7. B

 

OBRT ČAJA

Babi in dedi imata veliko obrt čaja, ki jima zelo dobro teče. Zaposleno imata majhno Mici, iskreno Ines in gospo Gajo. A nekega dne se jima v obrti vse obrne na glavo.

 Stroj Miha Kiha se pokvari. K sebi privlači vse stvari, ki vsebujejo železne kovine, vse čaje pomeša in nastane čudna mešanica, vrt z zelišči oveni in motor na ubogljivi roki se pokvari. Dedi je ves zmeden, saj zna stroje zelo dobro popravljati, a v tem primeru je to nemogoče. Dedi razmišlja in razmišlja, kaj bi se lahko zgodilo, a ne more ugotoviti. Razmišlja o tem, da so imeli prste vmes škratje, vile, zobne miške ali celo miniaturni sloni, vendar ga med njegovim glasnim razmišljanjem prekine babi in mu reče: »Mislim, da vsi, ki si jih naštel, obstajajo samo v tvoji domišljiji.« Dedi se namršči in jezno pogleda babi ter reče: »Zakaj vsi mislite, da škratje, vile, zobne miške in miniaturni sloni ne obstajajo, v čem vidite smisel, da ne bi tudi v resničnem življenju živeli na našem planetu?« Spet pogleda babi, vstane s svojega stola ter odkoraka proti izhodu. Babi pogleda proti stroju in razmišlja, kaj le se je pripetilo, da se je pokvaril. Kot vse radovedne babice, tudi ta babi zavoha zadnjo možnost pred zaprtjem njune obrti, ki jima je tako dobro tekla.

Babi je odšla na turistično agencijo, rezervirala letalski karti za London in se dogovorila za obisk pri gospodu Velikem Čajniku. Tako ga kličejo, ker je največji in najuspešnejši predelovalec čaja na svetu. In to ne kar nekega čaja, ampak pravega indijskega in šrilanškega. Njegove čaje strežejo po vseh kontinentih tega sveta. Babi računa, da jima bo z dedijem gospod Veliki Čajnik z veseljem priskočil na pomoč. Pred potovanjem v London pa sta morala babi in dedi v tovarni storiti najpomembnejše opravilo - najti novo začasno vodjo tovarne. Ko sta vse uredila, sta spakirala kovčke in se odpravila na pot k rešitelju gospodu Velikemu Čajniku. Mati pokojne vnukinje, ki je izgubila življenje na motorju, ju je odpeljala do letališča, kjer so se dolgo objemali in poslavljali. Babi in dedi sta končno odpotovala proti Londonu. Sredi leta se je na letalu nekaj pokvarilo in morali so zasilno pristati na dunajskem letališču. Letalo so popravljali ves dan, zato sta imela babi in dedi čas, da si ogledata nogometno tekmo, na kateri so navijači nekulturno kurili bakle in ogenj. Po tekmi sta se raje odpravila na ogled dunajskih znamenitosti. Najprej sta si ogledala znamenito Štefanovo cerkev, v kateri je bila visoka lestev. Ta lestev je segala vse do zvonika, na katero so lahko duhovniki splezali, da bi lahko bili bližje Jezusu. Po ogledu cerkve sta si privoščila tradicionalno jed – dunajski zrezek in Sahcer torto. Ob koncu obroka so jima v dlani položili priboljšek, znamenite Mozartove kroglice. Dan je hitro minil in že je bil čas, da sta se vrnila na letališče. Letalo je v poznih večernih urah le poletelo proti Londonu. Vožnja z letalom je potekala hitreje, kot sta pričakovala. Po pristanku letala sta uredila vse formalnosti. Z letališkim avtobusom so ju odpeljali do kolodvora, kjer sta pot nadaljevala z vlakom do svojega hotela.

Naslednji dan sta si najprej ogledala največje znamenitosti Londona in okolice, popoldan pa sta se z znamenitim rdečim, nadstropnim avtobusom odpeljala do gospoda podjetnika Velikega Čajnika in se dogovorila o obrti in ga prosila za pomoč. Gospod Veliki Čajnik jima je z veseljem pomagal, saj je bil vesel sodelovanja s podjetnikoma, ki prihajata iz majhne, vendar lepe države. Predlagal jima je tudi, da naj svoj čaj prodajata in reklamirata pod znamko LIVE TEA. Ko sta se vrnila domov polna novih idej in vtisov, so v tovarno končno prispeli tudi kriminalisti in pričeli s preiskavo. Ti so ugotovili, da so bili v tovarni tatovi, ki so povzročili veliko škode. Seveda so jih odkrili in kaznovali, celo leto so morali zastonj čistiti tovarno.

 Babi in dedi sta uvedla novosti, kot jima je svetoval gospod Veliki Čajnik. Okus čaja je bil še boljši ter prijetnejši in znova sta zablestela v svoji obrti čaja. S pomočjo reklame je prodaja čaja samo še rastla in bila še uspešnejša.

NIA KRAJNC, 7. B

POTOVANJE NA PODEŽELSKO KMETIJO

Nekega dne sva se s prijateljico Ines odločili, da se odpraviva na potovanje. Ker nisva vedeli ,kam naj se odpeljeva, sva se po nasvet napotili k babi in dediju.

Babi in dedi sta nekoč veliko potovala. Takoj sta nama dala idejo. Predlagala sta dopust na kakšni kmetiji, da se naučiva živeti tako, kot so živeli včasih. Takoj sva bili za to. Poslovili sva se in se odpravili domov. Odločili sva se, da se na pot na neznano kmetijo odpraviva v soboto. Vzeli sva vse potrebne stvari, jih zložili v kovčke, nato pa kot majhna otroka čakali dan odhoda.

 Končno je prišla sobota. Zgodaj zjutraj naju je moja mati odpeljala do kolodvora. Najprej naju je zasula z nasveti, nato pa smo se poslovili. Mati se je odpeljala domov, medve z Ines pa sva skočili na vlak in se odpravili novim dogodivščinam naproti. Ko sva izstopili iz vlaka, sploh nisva vedeli, kje sva. Srečo sva imeli, da se je z motorjem proti nama peljal mlad moški. Ustavil se je. Malo strašno je izgledal, bil je podoben tatu. Prijazno se nama je nasmehnil in vprašal, kaj iščeva. Povedal je, da mu je ime Miha. Najin strah se je razblinil. Tudi midve sva se predstavili in povedali, kaj iščeva. Z motorjem naju je odpeljal do kmetije, kjer je živel tudi on. Odločili sva se, da bova nekaj dni preživeli na tej kmetiji. Iz hiše je prišla starejša gospa Mici, Mihova babi. Bila je vodja kmetije. Povedala je, da jo zelo veseli, da bova nekaj dni bivali pri njih. Povabila naju je v hišo na čaj. Pomenkovale smo se in pile čaj. Nato je prinesla skledo, v kateri je bila jed. Z užitkov sva jo z Ines pojedli. Mici nama je povedala, da je ta jed zmagala na tekmi za najboljše jedi na žlico. Povedala nama je tudi, kaj naj si v vasi ogledava. Odpravili sva se do cerkve, si jo ogledali tudi od znotraj. Napotili sva se do tržnice, kjer so ljudje prodajali izdelke različnih obrti. Odločili sva se, da bova tudi kaj kupili. Kupovanje na tržnici je prava skušnjava, takoj ko nekaj kupiš, vidiš nekaj novega, lepšega. Prava privlačnost. Odpravili sva se proti kmetiji. Mici sva srečali na vrtu, ko je prekopavala vrt, Miha pa je plezal po lestvi in nekaj popravljal. Čeprav sva vedeli, da si bova umazali roke, sva jima vseeno priskočili na pomoč. S skupnimi močmi smo okopali vrt, pokosili travo in poskrbeli za živino. Po končanem delu sva ugotovili, da redko kdaj dobiš možnost, da lahko pomagaš na kmetiji. Na kmetiji sva ostali še nekaj dni. Dopoldne  sva raziskovali vas in okolico, popoldne pa pomagali Mici in Mihu. Dnevi najinega bivanja na kmetiji so se počasi iztekali. Zadnji večer smo zakurili ogenj, si pekli krompir in jabolka. Dolgo v noč smo se pogovarjali, nato pa se odpravili v postelje.

Zjutraj je napočil čas najinega odhoda. Vzeli sva svoje stvari in se poslovili od Mici in Miha. Z Ines sva jima obljubili, da se še kdaj vrneva. Upam, da se takšno potovanje še kdaj ponovi.

EVA ŽUNKOVIČ, 7. B

 




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
ŽELIŠ BITI TUDI V BODOČE NA TEKOČEM S TEM, KAR OBJAVI OŠ KIDRIČEVO? x
Naroči se na e-obveščanje in ostani v stiku z nami in ne zamudi več nobene pomembne novice ali dogodka!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


OŠ KIDRIČEVO
OŠ KIDRIČEVO
KAJUHOVA ULICA 10
Tel:

Bodite prvi pri oddaji mnenja.