MOJA DRUŽINA V PRADAVNINI
Živeli smo v veliki jami, zelo prostorni. Imeli smo najnovejša oblačila in vsi smo nosili air jordanke. Z očetom sva vsak dan lovila ribe za zajtrk, kosilo in večerjo. Mama in sestra Sanja sta naju včasih prišli pogledat. Mama je vsepovsod nosila svojo Gucci torbico in zlate Supreme plenice za Sanjo.
Verjetno se sprašujete, kje smo vse to dobili. Naj vam razložim.
Nekega dne, ko je oče lovil ribe, je zraven njega strmoglavilo nekaj velikega.
Temu zdaj pravijo letalo. Z očetom sva letalo razdrla in iz njega sestavila
avto po imenu Toyota Supra. V našem območju vsa letala strmoglavijo, saj
izgubijo energijo. To pomeni nešteto Toyot. Zraven Toyot smo izdelovali tudi
Iphone 12 pro max. Bilo je vse manj ljudi, saj so divje živali zavzemale 90 %
njihovega območja. To pomeni nič več Toyot in Iphonov.
Imeli smo samo ribiške palice in se nismo mogli braniti.
Oče je nalovil zalogo rib in nikoli več nismo zapustili jame.
Alex Ibraimović, 7. a
MOJA DRUŽINA V PRASKUPNOSTI
Prišel je čas, ko se vrnemo v prazgodovino. Vrnili se bomo v čas, kjer je bila svoboda.
Moje ime je bilo Kakilus Sus. Imel sem družino Sus. Živeli smo v hiškah na majhnem otočku v Južni Ameriki. Imeli smo ljubljenčka dinozavra z imenom Rexy iz vrste Tyrranasaurus rex. Svet tam je bil drugačen od preteklosti. Ampak neko noč se je vse spremenilo. Naša hiša se je podrla zaradi močne nevihte. Nismo imeli telefona ali SOS-a, da bi klicali na pomoč. Rexy je opazil, da nam je hudo, zato nam je pomagal nesti materiale v jamo. To je bil naš bunker, kjer smo bivali, če je bila kakšna nevarnost. Vsi smo trepetali in jokali od strahu.
Potem je nenadoma prišel Spinozaver. Rexy nas je branil in ga z zobmi ugriznil. Zaradi tega je Spinozaver odšel. Nismo še bili rešeni, ker bo izbruhnila gora Sebo. Rexy je z glavo udaril po kamniti steni, nato se je ta zrušila. Tam je bilo večno življenje. Prihodnja ledena doba se je reklo.
Zaprli smo zrušeno steno in tam živeli srečno z našim dinozavrom Rexom.
Sašo Korpar 7. a
MOJA DRUŽINA V PRADAVNINI
Nekoč zelo zelo zelo dolgo nazaj smo živeli jaz in moja družina. Življenje v tistem času je bilo kruto in težko. Ampak mi smo se znašli. V družini nas je bilo kar deset, kar pa ni ravno majhno število. Bili smo jaz, moj brat Rudi, mama Sid, oče Mirko, bratranca Dingo in Dongo, botra Diega in boter Diego ter dedek in babica.
Med sabo smo bili zelo povezani, saj smo čisto vse počeli skupaj. Skupaj smo lovili, jedli, spali, opazovali okolico, se pogovarjali in počeli še mnogo več stvari.
Ampak nekega jutra se je vse spremenilo. Nismo mogli verjeti svojim očem. Mislili smo, da sanjamo. A na žalost niso bile sanje. Vsi smo se spraševali: »Le kako smo se znašli v apokalipsi dinozavrov?« Nismo mogli najti odgovora na to vprašanje. Edino, kar se nam je pletlo po glavi, je bilo: »BEŽIMO!« Zgrabili smo vse potrebno in spakirali v kožo tigra in se iz jame prikradli skozi zadnji vhod. Da nismo izgledali kot ljudje, smo se zakrinkali z listjem in vejicami, da smo izgledali kot navaden grm. Sedaj smo se lahko premikali bolj neopazno. Po petnajstih kilometrih hoje pod listjem nam je bilo zelo vroče, utrujeni smo bili, vode pa nam je zmanjkalo, saj je bil naš volčji mladič Mango zelo žejen. Saj res! Njega sem vam prej pozabila omeniti. No, v glavnem, bili smo zelo izmučeni. A pred nami je bila še zelo dolga pot, dinozavrov še kar ni bilo konec. Hodili smo in hodili in mislili, da za nas več ni upanja, dokler se pred nami ni pojavilo nekaj čudnega. Predmetu smo se približali. Vonj nam ni bil znan nič bolj kot videz. Ta čudni predmet je izgledal kot Dingo. »KROGLU!« Ja, res je bil Dingo, kar je pomenilo železni obroč. Na sredini pa se je nekaj samo svetlikalo. In če si to reč dal v roko, je na drugi strani nisi več videl.
Zanimalo nas je, kaj se bo zgodilo, če bomo šli vsi skozi, zato smo to tudi storili. In ne boste verjeli, kaj se je zgodilo. Prišli smo v prihodnost, k vam, sodobnim ljudem, in sedaj živimo tukaj na Ptuju. In čisto vsi smo se naučili govoriti. Zato lahko sedaj živimo naše novo življenje.
Mia Topolovec, 7. a
