V zgodnjih jutranjih urah smo se namenili proti Velenju, kjer nas je pred gasilskim domom navdušeno sprejel poveljnik PGD Velenje, Bojan Brcar. To je društvo V. kategorije s poklicnim jedrom, ki je vzpostavljeno že 20 let in ima več kot 120-letno tradicijo, letno pa v povprečju zabeležijo preko 300 intervencij. Z zanimanjem smo prisluhnili dosežkom društva, tako na operativnem, tekmovalnem in družbeno-koristnem področju. Ogledali smo si gasilski dom, njihove prostore za druženje, ponosno pa so nam razkazali tudi vozila, ki sestavljajo njihov vozni park. Najbolj smo se navdušili nad avto lestvijo s košaro, ki nas je povzdignila kar 37 metrov v višino. Zdelo se je, kot da se lahko dotaknemo neba, razgled nad Šaleško dolino pa je bil v sončnem dopoldnevu naravnost dih jemajoč.

Če smo se povzpeli v višave, smo se odločili, da si ogledamo še podzemlje. Odpravili smo se na ogled Premogovnika Velenje. Nadeli smo si rudarski površnik in čelado, v žep zatlačili rudarsko malico in se spustili v podzemne rove. Tam smo si ogledali kar nekaj slikovitih scen iz življenja ter dela rudarjev nekoč in danes. Seveda nismo pozabili malicati v najgloblje ležeči jedilnici v Sloveniji, pred dvigalo pa smo se odpeljali s podzemno železnico. Menda so med ogledom našo razposajenost in dobro voljo opazili tudi berkmandlci (jamski škratje).

Velik ponos prebivalcem Velenja predstavljajo tudi velenjske skakalnice, ki so namenjene predvsem treningu skakalcev v poletnih mesecih. Tam nas je zelo gostoljubno sprejel nekdanji profesionalni skakalec, sedaj pa trener in oče izjemno perspektivne mlade skakalke, Milan Živic. Pospremila sta nas na vrh največje skakalnice, kamor smo vsi z lahkoto prisopihali, nato pa si s trenerskega stolpa ogledali skoka ene izmed tekmovalk iz Smučarsko skakalnega kluba Velenje. Nekaj deklet si je nadelo tudi precej tesne drese smučarskih skakalcev, se povzpelo na zmagovalne stopničke in zmagoslavno dvignilo skakalne smuči. Ogled smo zaključili s skupinsko fotografijo in se zadovoljni odpravili na zasluženo večerjo ob Velenjsko jezero, kjer smo ob dobri hrani uživali v smeha polnem pogovoru. Saj veste, hrana je boljša, če so ob tebi dobri ljudje.

V večernih urah smo se odlično razpoloženi vrnili domov z občutkom, da smo se med seboj še tesneje povezali in že se veselimo naslednjega druženja. Upam, da se ga udeležimo v še večjem številu. 

Za izjemen trud in organizacijo izleta se vse udeleženke izleta zahvaljujemo predsedniku GZ Kidričevo, Toniju Dolencu – »petelinu med kurami«, naši predstavnici članic GZ, Tini Krivec, in njeni namestnici, Nataliji Hudin, ki je skrbela, da je vse teklo tako, kot se za gasilski izlet spodobi.

Polona Gojkovič