Ta slogan odraža način naših življenj, našo miselnost in naša vsakodnevna prizadevanja, da zmanjšamo vpliv te zahrbtne sopotnice na kvaliteto našega življenja in na življenje naših najbližjih….

Revma ni ena bolezen, saj gre za veliko skupino raznolikih  revmatskih bolezni. Vsem pa je skupno to, da lahko prizadenejo gibalni aparat (sklepe, kite, kosti, mišice..)

Revmatiki z okolico

Tudi sama sem bolnik z revmo – diagnoza: revmatoidni artritis. Odkrili so mi jo pred mnogimi leti, sta krasni prijateljici s celiakijo!

Po postavljeni diagnozi v mariborski bolnišnici sem se včlanila v Društvo revmatikov Slovenije in  danes to društvo slavi 40. letnico obstoja. V tem času so se ustanovila društva revmatikov kot podružnice po regijah in danes jih je trinajst. Z velikim veseljem povem, da sem članica ptujske podružnice, katero vodi predsednica Darja Šmid, naj še dodam, da je iz našega okoliša včlanjenih v društvo veliko bolnikov z revmo.

V preteklem letu smo imeli organiziranih veliko predavanj o revmi, o zdravem življenju. Enkrat mesečno ekskurzije (prevozi z vlakom, avtobusom, in veliko pešačenja.)  Povem naj – ti izleti so poučne narave in na njih smo doživeli ogromno nepozabnih trenutkov.

Udeležili smo se praznovanja 40. obletnice DRS v Čatežu. Praznovanja s skoraj 400 člani in vabljenimi gosti, je potekalo pod častnim pokroviteljstvom predsednice Republike Slovenije dr. Nataše Pirc Musar. Glavno vodilo društva, ki vse od leta 1983 v središče postavlja bolnike – revmatike, in jim omogoča kakovostnejše življenje navkljub bolezni, se v vseh teh dolgih letih ni spremenilo, ampak je njegove člane še bolj povezalo. To povezujejo zgodbe članov društva o njihovem življenju z vnetno revmatično boleznijo, ki so sicer polne tudi tegob, a vendar  jih prežemajo optimizem, toplina in predvsem – neverjeten pogum.

Pred dnevi smo se člani Društva revmatikov zbrali na »družinskem srečanju«, kjer nam je predsednica ga. Darja Šmid na kratko predstavila dejavnosti društva v preteklem letu. Organiziranih je bilo okrog petnajst strokovnih ekskurzij (to so četrtkova srečanja – vlak, avtobus in seveda peš hoja, kolikor je pač bolnik z revmo premore. Na ta dan izvleče na  svetlo vse zapise o četrtkovih poučnih poteh, druženju, in kaj se zgodi?  - vsem udeležencem podeli  pohvale, najbolj zaslužnim pa priznanja. Eden takih je  težek invalid – gospod  Hlupič Alojz, za 20 kratno udeležbo pri aktivnostih v podružnici. Te pohvale in priznanja je predsednica izdelala sama ali ročno ali s pomočjo računalnika, da pa bi se sladko držali in malce pozabili na bolečine, je priložila še majhno Milka čokoladico. Naš muzikant pa je z veseljem raztegnil svoj »meh.«

Mogoče bi bilo zanimivo pogledati kakšen naš izlet?. Oktobra smo se odpravili kar po domačih Halozah – brez prevoza z vlakom ali  avtobusom, »nosile« so nas noge in dobra volja.

V mesecu marcu  letos, smo šli pogledat kako se imajo kaj  naši  »Stoperčani.« Iz Ptuja smo krenili z avtobusom  ob 9.35 uri ( Ptuj in okolica) ostali smo se pridružili med potjo) in »ajd« do Stoperc.  Iz Stoperc smo peš krenili do doline Winettu – hoje približno 50 minut.  Moram reči,  »RESTAVRACIJO  WINETTU« mora obiskati vsak!  Zelo, zelo prijazne punce v strežbi, okusne postrvi ali piščančji medaljončki…. In seveda domače kremne rezine…. Ne pozabite jih obiskati.

Takšna so dogajanja revmatikov podružnice Ptuj, če vas zanimajo naše dejavnosti   (kopanje, plavanje, vaje na suhem in v bazenih, razna strokovna predavanja) ter četrtkova druženja v neznano – pokličite na   DRUŠTVO revmatikov  Ptuj,

Bodite z nami, kljub težavam nam je lepo!

DRUŠTVO  INVALIDOV   Majšperk  -  Kidričevo

Še vedno prisoten »Božiček«, srečolov, krasno kosilo, druženje in dobra volja.

Dobili smo se v prijetnem gostišču »ZELENA DOLINA« v Stopercah in takoj na začetku  je bilo čutiti »neko« prijetno vzdušje, pozitivno energijo. Vedela sem, da bo to še en tak trenutek, ki ga bom doživela z znanci… Odgnala sem turobne misli ob pogledu na starejše – poznane, sošolce, sodelavce v podjetju TVI in prijatelje, med njimi so tudi člani iz Kidričevega. To so ljudje z dobro voljo, z dobroto v srcu, kljub bolezni, starosti in osamljenosti. So ljudje, kateri ne poznajo strahu, včasih se morda zamislijo kaj jih čaka. Tudi sama sem med njimi, vendar družba, srečanja in klepet nam pomagajo, da se tegobe razblinijo - takšni smo člani Društva invalidov Majšperk Kidričevo.

Predsednica, gospa Irena Gajšt nas je veselo pozdravila, ter nam zaželela vse lepo. Na kratko nas je seznanila o delu, ki nas čaka v tem letu, o izletih, katere bomo izbirali skupaj, o rehabilitaciji ob morju… Omenila je tudi, da so nam sponzorji pomagali, da lahko organiziramo bogat srečolov in s tem pomagali  društvu. Vsaka srečka zadene in le te nosijo člani od mize do mize.  Dobitki so zelo lepi. Hoteli smo pomagati, hkrati pa smo bili zelo radovedni kakšen dobitek bo naš, že zaradi »firbca«, nam ni bilo žal  za srečki dati evra.

V skupinici, kjer sem sedela,  je bila kupljena srečka,  prva nagrada – prekrasna slika , katero je naslikal  in poklonil kot dobitek naš  poznani slikar,  Branko Gajšt. Številko je izvlekla  naša članica  Marica Purg. Čestitke. Tudi druge  nagrade so bile lepe, predvsem praktična.

Čas kot vedno, je tudi tokrat bežal, bežal.  Odšli smo veseli z željo, da  se srečujemo še pogosteje.

PUST,  PUST,  NORČIJE in  VESELJE

Lepo sobotno popoldne. Skoraj bi rekli JABOLKE, HRUŠKE so dozorele sredi   zime. Zagledali smo skupinico iz vrtca, krasne male  ljubčke, kateri so predstavljali sadje, sadje  JABOLK IN HRUŠK. Mali nasmejani obrazki so bili srečni, ročice so mahale v pozdrav.  Vzgojiteljice niso imele veliko dela, saj so svoje varovance lepo naučile  kaj se sme in kaj ne. Lepo, lepo !

Kot bi se nebo z belimi oblački spustilo na zemljo. Pojavili so se  »SMRKCI«, čudovito izdelane maske 6. razreda. Veliko truda je bilo vloženega v te kostume, vendar – izplačalo se je.

Slovenija ni velika dežela, da pa smo tako majhni in so  prišli k nam celo »BUTALCI«, bi si človek težko predstavljal. Koliko truda je bilo vloženega v to pustno masko?  Še danes mi je žal, da se nisem ojunačila in enega  Butalčka vprašala koliko ur dela je vložil v svojo masko. Da vidite, kako lepo so  bila izdelana in pobarvana usta,  pa ušesa so štrlela, kot da niso njegova, očke so gledale, kot, da so prave. Zares zaslužijo pohvalo, ostali nam bodo v spominu. Hvala vam.

Zavrzite vsaj za kakšen dan utrujene, zaskrbljene in od zatajevanih čustev v maske  spremenjene obraze, ter se zamaskirajte – v svoj,  najljubši obraz.

Danes si mnogim ljudem ni treba nadeti maske, vse to odlično obvladajo vsak dan, v vsakem  trenutku dneva. Pa kljub temu – vsaj danes pozabimo na vse tegobe, bodimo veseli,  bodimo prave »maškare!«

Kulturni dan

Mesec januar in februar  - to sta meseca polna lepih trenutkov, lepih doživetij. V okraju so se vrstile krasne prireditve, trenutki, v katerih človek pozabi na vse skrbi, na grozote v svetu, na bolezen ….

Pozabiti se ne da , a, če bi človek hotel na list papirja spraviti vse, kar se je dogajalo – ne gre! Koliko samo odrekanja prirediteljev, koliko podarjenih ur, dni? Razdajali ste se za nas, nas, kateri  uživamo ob vaših srčnih prireditvah. HVALA VAM!

O Vrba, srečna, draga vas domača,

Kjer  hiša mojega stoji očeta;

In pozdravni govor je imel gospod Sašo Kodrič, župan občine Majšperk. Dvorana je bila nabito polna, želeli smo slišati in ponovno obuditi spomine na našega največjega Slovenskega pesnika  vseh časov dr. Franceta Prešerna

Dr. France Prešeren je bil izredno dober  človek. To je bilo toliko bolj tragično zanj, ker tega ni mogel dokazati kot odvetnik in človek niti Ani ne njunima otrokoma. Bil je pošten, usmiljen človek, ki je hotel biti in je resnično tudi bil vsakomur »bramba pravic« kakor pričajo njegovi ohranjeni odvetniški spisi in ljudski glas. Hudo je torej moral trpeti, ker ni mogel  biti to svojim najbližnim. Dr, France Prešeren je zložil pesem »Zdravljica« v letu 1844, da bi izrazil »svoje« Slovensko, Slovansko in človečansko prepričanje ter pozdravil narode in revolucionarne sile doma in po svetu. Hotel jo je takoj »priobčiti«, toda uradni knjižni preglednik Jurij Šparen mu tega ni dovolil, čeprav je bil drugače naklonjen njemu in  slovenski literaturi. Prešeren jo je nato namenil   za POEZIJE, seveda kar  precej spremenjeno.

Zdravljica je 140 let po Prešernovi smrti postala himna Slovenskega  naroda.

In…

V zahvalo našim izvrstnim -  uspešnim športnikom smo jo poslušali najmanj tisoč krat in glas naše  Slovenske himne (Zdravljice) je ponosno zvenel po tujih deželah.