Jože Šafranko se je rodil 26. decembra 1945 na »stari postaji« (v Strnišču). V zaselku Strnišče si je kasneje postavil svoj današnji dom. Bil je peti otrok po vrsti. V šolo je najprej hodil v taborišče – spominja se pouka v zidanici pri učiteljici Jakobovi v 1. razredu. Nato je 5. razred nadaljeval v Lovrencu, kjer ga je učila ilustratorka Vilma Božič. Jože je zelo rad risal, v njem pa je tlela želja, da bi postal kuhar. Po končani kmetijski šoli in služenju v vojski je opravljal delo kmetijskega tehnika ter delovnega terapevta v Zavodu dr. Marjana Borštnerja v Dornavi, za kar je opravil še izredni študij ortopedagogike v Ljubljani. Nato pa je delal tudi kot vzgojitelj v dijaškem domu v Slovenski Bistrici.

Svoje prve motive za slikanje je našel v knjigi Narava. Videne motive je postavil na platno. Kasneje se je rad podal na sprehod v okolici Bistrice, v krajinski park Šturmovec, pa tudi na naše Dravsko polje in v Haloze.

Jože zase pravi: »Sem Jože Šafranko, ljubiteljski slikar. Imam pa še veliko drugih interesov: delo na vrtu, kuhanje, šivanje na šivalnem stroju, potovanja, snemanje s kamero in sedaj s telefonom ter pripovedovanje zgodb z besedami, risbami, fotografijami, posnetki in slikami. Delam, kar mi je volja, ko imam čas in ko sem sproščen, ob tem pa rad prisluhnem klasični glasbi.«

Leta 1977 se mu je ponudila priložnost, da obišče oba brata v Avstraliji. Oddaljena celina tam spodaj pod južnimi zvezdami, pogled na oddaljene luči Sydneya, poletno in zimsko vzdušje na neskončnih plažah Pacifika, kopalci, surferji, drugačna pokrajina, drug rastlinski in živalski svet, redko naseljena pokrajina Tasmanije in Nove Zelandije, obširni pašniki, gore in jezera so ga še na naslednjih obiskih navdihovali pri ustvarjanju. Porajala se mu je tudi želja, da bi v Avstraliji ostal, a so mu večkrat zavrnili vizo. Ob zadnjem obisku je k sorodnikom in znancem odnesel več slik, ki so prepotovale pol sveta, ob tem pa so nastale zgodbe, ki jih Jože rad tudi pripoveduje.

Tako je Jože ostal doma, svojo poklicno pot do upokojitve pa je nadaljeval na osnovni šoli za učence s posebnimi potrebami na Ptuju. Učil je vse predmete, razen telovadbe in tehnike, za poučevanje angleškega jezika pa si je takrat sam izdelal svoje učbenike.

S fotoaparatom in kamero, sedaj z mobilnim telefonom, se rad poda v domačo pokrajino, kjer nastanejo fotografije in posnetki narave, ki jo občuduje v vseh letnih časih. V naravi najde svoj mir in motive za ustvarjanje. Fotografije in posnetke pa objavlja tudi na svojem Youtube kanalu.

Skozi petdeset let likovnega ustvarjanja ter udejstvovanja v društvih in kolonijah je razvijal svoj osebni slog. Pri slikanju si pomaga s fotografijo, v barvni lestvici ostaja zvest barvam narave in nežnim spomladanskim odtenkom. Poteze čopiča sledijo žitnim klasom, travam, cvetoči ajdi, krošnjam, vejam in listju dreves, vzvalovljenemu morju, jezeru ter oblakom nad pokrajino. Domača polja so naslikana v prostorskih planih, v ozadju se nad vasicami in drevesi dvigajo griči in hribi. Travniki se bohotijo s cvetjem, polja z obilno letino, drevesa z razkošjem jesenskih barv, poti vodijo naše oko v daljavo. Tako lirično ustvarja Jože podobe domače pokrajine.

Ob otvoritvi razstave je za glasbene utrinke na klavirju poskrbela mlada pianistka, Žana Hrovat, učenka 7. razreda OŠ Kidričevo. Informacije o nakupu del lahko dobite pri avtorju razstave.

Likovna beseda in fotografije: Aleksandra Vidovič, vodja likovne sekcije DPD Svoboda Kidričevo