Jože Šafranko se je rodil 26. decembra 1945 na »stari postaji« (v Strnišču). V zaselku Strnišče si je kasneje postavil svoj današnji dom. Bil je peti otrok po vrsti. V šolo je najprej hodil v taborišče, kjer se pouka v zidanici spominja pri učiteljici Jakobovi v 1. razredu. Nato je 5. razred nadaljeval v Lovrencu, kjer ga je učila ilustratorka Vilma Božič. Jože je zelo rad risal, v njemu pa je tlela želja, da bi postal kuhar. Po končani kmetijski šoli in služenju v vojski je opravljal delo kmetijskega tehnika ter delovnega terapevta v Zavodu dr. Marjana Borštnerja v Dornavi, za kar je opravil še izredni študij ortopedagogike v Ljubljani. Nato pa še nadaljeval z delom vzgojitelja v dijaškem domu v Slovenski Bistrici.

Svoje prve motive za slikanje je našel v knjigi Narava ter tako poustvaril videne motive na platno. Kasneje pa se je rad podal na sprehod v okolici Bistrice, v krajinski park Šturmovec in na naše Dravsko polje in v Haloze.

Jože zase pravi: »Sem Jože Šafranko, ljubiteljski slikar. Imam pa še veliko drugih interesov: delo na vrtu, kuhanje, šivanje na šivalnem stroju, potovanja, snemanje s kamero in sedaj s telefonom in seveda s pripovedovanjem zgodb z besedami, risbami, s fotografijami, posnetki in slikami. Delam kar mi je volja, ko imam čas in sem sproščen, ob tem pa rad prisluhnem klasični glasbi.

Leta 1977 se mu je ponudila možnost, da obišče oba brata v Avstraliji. Oddaljena celina tam spodaj pod južnimi zvezdami, pogled na oddaljene luči Sydneya, poletno in zimsko vzdušje na neskončnih plažah Pacifika, kopalci, surferji, drugačna pokrajina, drug rastlinski in živalski svet, redko naseljena pokrajina Tasmanije in Nove Zelandije, obširni pašniki, gore in jezera so ga še na naslednjih obiskih navdihovali pri ustvarjanju. Prav tako pa se je porajala želja, da bi v Avstraliji ostal, a so mu večkrat zavrnili vizo. Ob zadnjem obisku je k sorodnikom in znancem odnesel več slik, ki so prepotovale pol sveta, ob tem pa so nastale zgodbe, ki jih Jože rad tudi pripoveduje.

Jože ostane doma in svojo poklicno pot do upokojitve nadaljuje na osnovni šoli za učence s posebnimi potrebami na Ptuju. Učil je vse predmete, razen telovadbe in tehnike, za poučevanje angleškega jezika pa si je takrat sam izdelal svoje učbenike.

S fotoaparatom in kamero, sedaj z mobilnim telefonom, se rad poda v domačo pokrajino, kjer nastanejo fotografije in posnetki narave, ki jo občuduje v vseh letnih časih. V naravi najde svoj mir in motive za ustvarjanje. Fotografije in posnetke pa tudi objavlja na svojem Youtube kanalu.

Skozi 50 let likovnega ustvarjanja, udejstvovanja v društvih in kolonijah, je razvijal svoj osebni slog. Pri slikanju si pomaga s fotografijo, v barvni lestvici ostaja zvest barvam narave in nežnim spomladanskim odtenkom. Poteze čopiča sledijo žitnim klasom, travam, cvetoči ajdi, krošnjam, vejam in listju dreves, vzvalovljenemu morju, jezeru ter oblakom nad pokrajino. Domača polja so naslikana v prostorskih planih, v ozadju se nad vasicami in drevesi dvigajo griči in hribi. Travniki se bohotijo s cvetjem, polja z obilno letino, drevesa z razkošjem jesenskih barv, poti vodijo naše oko v daljavo. Tako lirično ustvarja Jože podobe domače pokrajine.

Za glasbene utrinke na klavirju je ob otvoritvi razstave poskrbela mlada pianistka, Žana Hrovat, učenka 7. razreda OŠ Kidričevo. Informacije o nakupu del lahko dobite pri avtorju razstave.

Likovna beseda in fotografije: Aleksandra Vidovič, vodja likovne sekcije pri DPD Svoboda Kidričevo