Po drugi svetovni vojni javnih prevoznih sredstev ni bilo. Povezava z želežniško postajo Avče in vlakom in sploh s kraji na levem bregu Soče, je bila za nas Ročinjce le s pašarelo, ki se je raztezala nekje pod Hračem čez reko Sočo. Strma, razrita pot do nje, je vodila od glavne ceste po hribu navzdol. Pozneje je bila ta pot popravljena s tramovi, ki so jo oblikovali v široke stopnice ali terase. Z
vlakom " čufarco " so se ljudje vozili na delo, v šolo ali po opravkih v Gorico, na Jesenice, v Ljubljano...
Spomnim se gospoda Franca Bernika, ki je moral vanjo dnevno zmetati kdove koliko lopat premoga, da se je ta črna pošast, iz katere se je kadilo in so švigale žareče iskre, premikala po tirih. Spomnim se tudi Marijana Kraglja, ki je vlak vedno ujel za rep, saj je bil on, ko je vlak ob prihodu iz tunela zapiskal, šele na vrhu hiba. A Marjo, kot smo mu pravili, vlaka ni zamudil, saj se je z vrha spustil do pašarele kar navpično po hribu navzdol.
Tudi moji spomini iz ranega otroštva so vezani na pašarelo. Z bratom Marijanom in Miranom smo se odpravili raziskovat na želežniško postajo Avče,vmes pa smo naleteli še na Severino Kamenšček (Žagarjevo), ki se nam je pridružila. Prišli smo do pašarele. Marijan je šel kar na postajo in skakal po
želežniških tirih, Miran in Severina sta tekala po pašarelinih deskah. Te so bile položene in pritrjene na jeklene vrvi. Jaz, strahopetka, si tega nisem upala, čeprav sta se mi Miran in Severina smejala in rogala.
Bilo me je strah,saj je več desk manjkalo in med njimi so zijale luknje, skozi katere se je videlo dol, globoko v deročo Sočo. Ta Marijanov podvig se je srečno končal, a ne brez dolgih in ostrih pridig, ki smo jih morali poslušati doma.
Od naše pašarele, ki je povezovala desni in levi breg, je ostal le jekleni skelet, ki kdaj ob sunkih močnega vetra osamljeno zaječi: " Ne pozabite name, saj sem vam tudi jaz nekoč pomagal preživeti."

Zapisala: Adela Jerončič
V Ročinju, 2.maja 2026