Sem Zorka Tamajščava, z uradnim imenom Zorka Podobnik, prihajam s Škofij pri Kopru. Opravičujem se vam, ker mnogih med vami ne poznam, a vas bom prikrajšala za nekaj minut morda drugačnega druženja. Sem prava Potravljanka, saj sem na tem prgišču naše zemlje preživela prvih šest let svojega življenja. In prav otroštvo v tej vasici me s spomini veže do poznih let. Res je, da so slike, utrinki in čustvena navezanost prekriti s kopreno življenjskih izkušenj in časa, a ko se spomnim na ta svet nad Sočo, me prevzameta nevsakdanji mir in prijeten občutek. Prav tu sem slišala prve materine besede, slovenske pesmi, zvonjenje zvonov iz Ročinja, piske vlaka iz doline, kletvice in molitve, tudi sama nosila košek in brenceljček, poskakovala po lašti in se navzela vonja in okusa kostanja, bisca (repine jote) in kislega mleka.

Ko posedim na štengi (ostanku stopnic), ki mi jo je sin pripeljal iz potravljanskega mrtvega doma, skozi kopreno časa še vidim:

Ipavčevega nunca, ko dvakrat na dan žene krave k vaškemu koritu;

Jerončavega nonča (podoben je Kosobrinu), kako mirno počiva na parah v izbi; gluhonemo Pršinovo, ki jo meče božjast in ji vaščani pomagajo obrniti se na bok; Olgo Kuosavo, kako jamra, ker ji je zmanjkalo glih na kuarta blaga za otroški vjertošček; Tineta Čornjavega, kako (med vojno), ponuja nemškim vojakom glajšč žganja in jih s tem  zamoti, da se že odbranim trem vaščanom (za streljanje?) ne zgodi nič hudega; vidim mamo, sestro Jožico in sebe, ko veliko kasneje (januarja 1961) tiho hodimo za ulakami (sanmi) z našim mrtvim tatom v krsti; vidim tudi balincplac pri Dolinčavih, kjer  ob nedeljskih popoldnevih vaški hišni gospodarji balinajo ali igrajo briškolo;

ostanke Jakčave hiše – gole  zidove z votlimi okni, a prelepimi kamnitimi nosilci in okvirji; Štefinov gank, na katerem skozi letve bingljajo noge otrok, s kosom kruha v rokah, posutega verjetno s cukrjem (sladkorjem); Kuosavo Marico, ki četici otrok kuha močnik, v kotu pa stric Luka in oče popravljata orodje in delata lesene ročaje za strgala in faučče; Tonavega nonča, ki v kleti na bankču stiska iz orehov olje za mazanje opečene nogice naše Jožice (s kokošjim peresom, seveda, je mazala nogo); Šuoštrjeve puobe, ki se na ganku v velikem lavorju umivajo slečeni do pasu; Pjerčuko, kako s predirljivim glasom kliče sina (Batač smo mu rekli). In vidim zgrbljeno ženico v pajštvu na koncu vasi, ko za vaščane na lesah suši češpe.

Ob enem od srečanj z vaščani me je Albina Tonava peljala v njihovo hišo. Na steni je še vedno, kot nekoč, visel prtiček z naštikanim (izvezenim) besedilom: »Kdor se dela boji, bolj slabo živi«. No, dela se res nismo bali, pa saj smo bili vanj primorani. V vasi smo imeli skupni obdelovalni košček zemlje v zavetju za flančnik, kjer smo vzgajali sadike zelenjave  za naše vrtove in njive. Če je bila letina dobra, smo bili skoraj samooskrbni. Pa saj smo bili skromni. O tem pričajo tudi narečne besede za količino:

fingrat (naprstnik) – f. masla; fleta (rezina) – f. kruha; lončč – l. mleka; zrno –  z. soli; past (pest) – p. fižola; žlica – ž. objele; mrva (drobtina) – m. cajta; gota – g. kofeta; glajšč – g. žganja; kuartin – k. vina; kuarta – k. blaga. Nikjer drugje tudi nisem zasledila naših posebnih pomanjševalnic, npr. lončč, faučč.

Pravi bogataši pa smo bili zaradi vode, saj nam je v vaško korito žuborela 24 ur na dan. In tudi prometna infrastruktura, po kateri smo lahko pešačili, je bila dobra, času primerna in brez odvečnih zastojev. (Zdaj ob radijskih poročilih kar naprej opozarjajo na zastoje na tej ali drugi obvoznici, na kolone proti temu ali drugemu večjemu mestu.) Mi pa – brez odvečnih težav v prometu peš po poteh, kolovozih, stezah in laštah… Le kam so nas vodili ti številni odcepi iz vasice? Naj jih naštejem: tik za Dolinčavim skednjem steza (spodnja) za na Plat in v Stanje po steljo, kostanj, seno… in stezice za po šmarnice (solzice). Le nekaj korakov višje odcep za našo Zavas po krompir, fižol, čerešnje. Pri Jakčavi podrtiji kolovoz do obdelanih zaplat zemlje in gorenja pot do Stanja po drva…

Z istega izhodišča – lašte – pot do učenosti, v šolo na Kambreško, ki se je občasno zoževala v stezo, a tudi širila za možen prevoz z vlakami sena in drvi.

In prav kmalu za Jakčavo sedanjo lepotico (domačijo) steza do Kračarce (Kračic), Humarjev in Kmetčavih – uhojena steza, zlizana od vsakodnevnih stopinj skoraj vseh moških s teh domačij, ki so se potili na poti na delo v Anhovo in nazaj. Od korita pa je mimo štirih domačij vodila dobra in za vse pomembna pot do Zdenca, kjer so ženske vse leto izpirale gvant, pozimi pa tudi čreva domačih prašičkov, virov špeha in klobas. Zato je bilo »civkanje« za nohti gospodinj zaradi ledene vode po tem delu kmalu pozabljeno.

Za Zdencem se je pot zožala in počasi zarasla v stezo, ki je vodila do Nekovega, Liga in Marjacela (Marijinega Celja) – navadno k maši po odpustke, po kakšen spominček s sejma ob cerkvi in po plesu kak ukraden objem in poljubček tistih, ki so jih razganjali hormoni na poti domov…

In že smo pri naši glavni poti v dolino. Tudi v mojem otroštvu smo ji sicer  pravili cesta, a to res ni bila, saj smo po njej le na vlakah ali vozu z volovsko vprego lahko vozili pridelke (sadje, drva, seno, kostanj) za prodajo, bolnike v bolnico in mrtve vaščane na zadnjo pot do ročinjskega žegna (pokopališča).

Po vsakdanjih opravkih, v višje razrede OŠ, k zdravniku in v trgovino smo ubirali krajše poti: do prvega vaškega kazuola (kozolca) po lašti in skozi Prsujnco ali pa po Raunci do Hrastja po drugi lašti. Potem smo se spotikali in preskakovali kamenje na delu današnje prave ceste. Nato smo si do znamenja (kapelice) v Ajbi na Ruahutu spet privoščili krajšanco. Pri znamenju smo se preobuli, škarpete pustili pri kapelici v oskrbo devici Mariji in se med seboj ogledali, če smo »za pred ljudi«.

Mladi bolj težko razumejo, še manj pa verjamejo, da je nekoč res bilo tako, a dragi moji, okolje, vzori, izkušnje in čas so nas oblikovali in tudi Potravno je s svojo zemljo, podnebjem, navadami in običaji bilo kar dober »gradbeni material« za našo rast.

Iskrena hvala vsakemu in vsem tistim, ki ste pripomogli na kateri koli način k oživljanju vasice, k utrjevanju in urejanju poti, tistim, ki kot prišleki tu živite ali prihajate v Potravno »vsako tolko«. Jaz pa, ki le obujam spomine na čase, ki jih več ni, vas vabim, da si natočite kozarce in se skupaj s hvaležnostjo spomnimo preminulih sovaščanov in nazdravimo vsem, ki smo danes zbrani v tem prelepem kraju.

Zorka Podobnik

Pripis:

Zapise domačijskih oz. rodbinskih ter ledinskih imen smo ohranili v obliki, kot jo je zapisala avtorica – na primer: Jakčavi (=Jakčevi), Tamajščava (=Tamajščeva); Raunca, Ruahut itd. Tako jih še vedno izgovarjajo stari (avtohtoni) Potravljani, ki pa jih je žal vedno manj.

Pričujoči  zapis Zorke Podobnik je tekst priložnostnega govora na srečanju stalnih prebivalcev in začasnih vaščanov vasi Potravno, ki je bilo v letošnjem poletju, ko smo v vasi proslavili in z rujno kapljico »zalili« zaključek ureditve zadnjega še makadamskega odseka ceste za povezavo z dolino oz. priključka na soško cestno regionalko.

Zorka Podobnik, rojena Laščak je 85-letna upokojena učiteljica, ki je v času svojega službovanja poučevala na podružničnih osnovnih šolah v raznih krajih slovenske Istre, nazadnje pa na šoli v Kopru, kjer je predavala tudi na ljudski univerzi. Čeprav že več desetletij živi v slovenski Istri, še vedno z vso ljubeznijo in toplino neguje spomine na otroška leta, preživeta v Potravnem, kamor se občasno zelo rada vrača na obisk: »Poslušat šumenje vode v vaškem koritu in obujat spomine na čase, ki jih več ni,« kot poudarja.

/Breda Medvešček/

Utrinek

Veliki kanalski možje – Marij Kogoj

V vasi Potravno nad Ajbo je še ohranjena stara domačija (pri Čornjevih), rodbine Štefana Kogoja, očeta znanega skladatelja Marija Kogoja. Skladatelj je del otroških let skupaj s sestro Ano in bratom Angelom preživel v Kanalu, kamor so vse tri preselili iz rojstnega Trsta, ker mati, Tržačanka Angela Filippini po smrti soproga Štefana ni zmogla sama skrbeti zanje. Brat Angel si je čez čas našel zaposlitev v Trstu in se je spet vrnil tja, Marij in Ana pa sta ostala pri rejnikih v Kanalu. Marij je po ljudski šoli v Kanalu obiskoval gimnazijo v Gorici – tudi v tem času ga je finančno podpirala kanalska občina –  nato pa je odšel na študij glasbe na Dunaj, vendar se je v Kanal občasno še vračal.

Breda Medvešček

Vir: Emil K. Manfreda, Kronika Kogojevih, 

Jutro – Ljubljana, Branko – Nova Gorica, 1995