Prvič sem se oratorija udeležila pri šestih letih in od takrat so ti postali obvezen in težko pričakovani del poletja. Imela sem priložnost poiskati nove prijatelje, odkrivati svoje talente, se učiti od drugih in z drugimi. Animatorji so bili zgled in najljubša družba, na prijateljski način pa tudi učitelji. Zdaj že nekaj let oratorij sooblikujem kot animatorka in težko rečem, ali sem več dobila kot otrok ali zadnja leta kot animatorka.

Vsa animatorska ekipa dvanajstih mladih skupaj z g. župnikom mora skupaj delovati kot eno, da lahko pripravi program, ki je hkrati poučen in otrokom zanimiv. Načrtovanje smo začeli že pol leta prej, vrh pa je zadnji teden pred oratorijem, ki smo ga letos animatorji zaključili s kopanjem na Bledu.

Naslednji dan smo na skrbno pripravljenem oratorijskem prostoru pričakali otroke in z molitvijo ter nato nekaj bansi začeli oratorij. Sledili so dramatizacija o življenju Filipa Terčelja, letošnje osebnosti našega oratorija, delo po skupinah, pisan izbor delavnic, odlična kosila za nabiranje energije, skupno prepevanje in molitve v kapeli, četrtkova sveta maša, romanje v Krstenice, nogometni turnir in še in še. Nekaj posebnega je bil četrtkov večer, ko smo po zabavnem kvizu zakurili ogenj, ki so ga pripravili na eni od delavnic, in ob njem prepevali ter z večernim blagoslovom zaključili dan. Večina otrok je ta večer tudi prespala, kar po napornem celodnevnem programu ni bila nobena težava.

Dober glas seže v deveto vas in letos smo dosegli maksimalno število udeležencev, kar 65. Skupaj se nas je torej vsak dan zbralo več kot 80, če štejemo vse, ki so pripomogli pri pripravi delavnic, kosil, malic, čiščenju, organizaciji, pripravi programa pa je številka okrog 100! Najpomembnejša naloga vsakega animatorja je bila, da se je vsak otrok počutil sprejetega. Nasmejani obrazi in moledovanje, naj se oratorij podaljša še za teden ali dva, pa so bili zagotovilo, da smo cilj dosegli, in ob zaključku smo se težko poslovili drug od drugega (ter nato nedeljsko popoldne izmučeni prespali).

ZAHVALA:

G. župnik Aleš Rupnik je pomagal pri uresničevanju vseh naših idej ter jih finančno podpiral, skrbel pa je tudi za razlago življenja Filipa Terčelja.

Za odlična kosila in malice so poskrbeli kuharji in kuharice, ki so bili vedno pohvaljeni.

Tudi letos so nas obiskali gasilci in nam pripravili prhanje na prostem.

Zahvala gre tudi vsem številnim, ki so kakor koli pripomogli k izvedbi dejlvnic, urejanju in čiščenju oratorijskega prostora. 

Maja Križnič