Tokrat smo si izbrali Malo in Veliko Mojstrovko, privlačni in razgledni gori v Julijskih Alpah. Nad Vršičem, kjer smo začeli ob zgodnji jutranji uri, potekata dve Hanzovi poti. Obe sta poimenovani po alpinistu in graditelju poti Ivanu Vertelju – Hanzi. Prva poteka čez SZ steno Prisanka, mi pa se smo odločili za to, ki poteka čez severno steno Mojstrovke. Vzpon na sedlo Vratca, naprej levo po lepo speljani poti do vhoda v zavarovano pot. Na primernem mestu smo se opremili kot se taki izbrani poti spodobi in stopili naprej. Napredovali smo počasi, zbrano, pazljivo, predvsem pa po primorsko povedano »firbčno«, kajti pot je res lepa, razgibana, zanimiva.
Ob vsakem metru višine so se nam odpirali prelepi razgledi na okoliške vršace ter nas navduševali z vso svojo prelestno lepoto. Lahkotno smo stopli na vrh Male Mojstrovke, po nahrbtnikih poiskali predvsem tisto kar diši po sladkem, se odžejali in se odločili, da stopimo naprej na Veliko Mojstrovko.
Krila bi nas ponesla naravnost naprej na Zadnjo Mojstrovko, čez Travnik na Jalovec, desno na Mangart in čez cel greben od Vevnice, Struga do Ponc, na drugi strani pa od Prisanka, Škrlatice do Martuljških Ponc, brez konca in kraja in spet naokrog. Čas nas bo ponesel tudi tja.
Sestopili smo po južni poti nazaj na Vršič.
Poleg gora je pravi balzam ko so na poti, tvoji gorski sopotniki, pravi naboj pozitivne energije, umirjeni, radovedni dobrovoljčki.
Miha Potočnik je na vprašanje, zakaj hodi v gore, odgovoril: "Nič ne razmišljam, zakaj; raje kar grem."
Zapisala: Katja Žagar
