Ines Vidič, ki na FIVB-ju (svetovni odbojkarski zvezi) dela kot t.i. event managerka, se je pred kratkim vrnila iz Poljske, kjer je nazadnje sodelovala pri organizaciji ženskega svetovnega prvenstva v odbojki. Na turnirju so zasluženo slavile Srbkinje, Ines pa trenutno slavi uspešno leto, ki je že skoraj za njo, in ki je bilo več kot naporno. »Ja, po zelo dolgem ciklusu, sedaj sledi odbojkarska pavza. Do konca tega leta imam sicer še nekaj krajših poti za Erasmus+ projekte, za katere sem odgovorna na Javnem zavodu za šport v Novi Gorici, potem pa si nadejam nekaj prepotrebnega počitka,« začne najin pogovor. Z Ines bi lahko klepetali neskončno časa, saj ji besed, tako kot tudi novih projektov nikoli ne zmanjka. Pa tudi držav, ki jih je letos obiskala precej. Bila je v Združenih državah Amerike, kjer je sodelovala pri elitni odbojkarski Ligi narodov, pa v Bolgariji, na Hrvaškem in še bi lahko naštevali. V nadaljevanju nam je zaupala vse podrobnosti o delu, ki ga opravlja, lahko bi rekli tudi njenem poslanstvu. Odbojka je vsekakor nekaj, kar ji je bilo položeno že v zibelko.

Kako bi svoje delo predstavila nekomu, ki se na šport, še posebej na odbojko, ne spozna?

Na to vprašanje vedno zelo težko odgovorim, ker je naša vloga precej kompleksna. Najbližja in najlažja je primerjava na primer z vodjo/direktorjem organizacije/ustanove, ki planira delovanje le-te. Predvsem vodi in usmerja ljudi, ter skrbi, da vse deluje nemoteno. Če sedaj vse to prenesemo v odbojkarska tekmovanja, pridemo do funkcije, ki povezuje vse te točke, da se odbojkarski dogodki izpeljejo nemoteno. Sama se večkrat pošalim, da smo mi »lepilo«, ki drži vse koščke skupaj, da lahko dobimo uspešno celoto. Kar pa ni tako enostavno, kot se morda sliši.

Kaj je pri tvojem delu najbolj posebno, kaj je tisto, kar v drugih “panogah” ne poznamo?

Vsekakor stik, ki ga imam z vsemi najboljšimi odbojkarji in odbojkaricami sveta. Svetovno znanimi trenerji, najuspešnejšimi managerji. Tega v drugih panogah ni, to je zares mogoče samo v športu. Sama imam to čast in seveda privilegij, da lahko z njimi delam, komuniciram in se od njih učim. To zame osebno predstavlja največji izziv. Pomemben je pravilen pristop, prava komunikacija, moja funkcija je namreč tretirana kot najvišja avtoriteta nekega tekmovanja (poleg tehničnega delegata). Na koncu dneva, ko potegnemo črto, sem jaz tista, ki vseh usmerjam in vodim. Toda dejstvo je, da v našem svetu vsi delujemo kot celota, ekipa, družina. Na koncu smo vsi eno, delujemo povezano, enakopravno. Vsi imamo samo en skupen cilj: najboljša možna izvedba dogodka.

Veliko si že prepotovala, kje si se počutila najbolj domače?

Najbolj domače sem se počutila v Bolgariji, z nekaterimi posamezniki smo se zares dobro ujeli, kar kaže na to, da smo postali tudi dobri prijatelji. Tja se službeno redno vračam, tako da se odnosi lahko še poglobijo. V letošnjem letu sem prvič sodelovala tudi s Hrvaško odbojkarsko zvezo in bila sem zelo prijetno presenečena, predvsem nad njihovim profesionalnim pristopom. Hkrati sem se zares počutila kot doma. Tudi v Italiji se počutim zelo dobro, vedno me sprejmejo z odprtimi rokami, sama pa se resnično rada vračam.

Kateri ljudje te pri svojem delu navdihujejo?

Zelo veliko jih je. Trenerji, ki so bili v preteklosti profesionalni športniki. Zelo se rada pogovarjam z njimi, poslušam njihove poglede na stvari, različne pristope. Toda še vedno se najbolje znajdem v družbi bivših igralcev odbojke, ki so se po končani profesionalni karieri odločili, da se bodo preizkusili še v operativno-managerskem svetu. Delati skupaj z njimi je posebno doživetje, prepoznati je, da poznajo vse dele celote. Njihove zgodbe in njihova »prizemljenost«, pa so največja motivacija, ki jo lahko imam. V zadnjem času najraje sodelujem s tehnično delegatko Elizaveto Bracht Tishchenko, bivšo rusko odbojkarsko reprezentantko, ki je pred kratkim izdala tudi svojo knjigo. Je oseba, ki je prehodila pot od začetka do konca. Z Nikolo Grbićem sva v Katovicah spila kavo in imela krasen pogovor glede stresa, pritiska in navsezadnje motivacije v športu. Kratek pogovor, ki me je napolnil z neverjetno energijo. Ameriški zvezdnik, Erik Shoji, ki ni samo velik športnik ampak tudi velik človek, z njim se vedno rada pogovarjam in spijem kavo. Z Erikom sva postala zelo dobra prijatelja, slišiva se tudi, ko ni tekmovanj. Vsi omenjeni in še veliko drugih je, ki me navdihujejo s svojim pristopom, načeli in veliko zakladnico znanja, ki ga premorejo.

Letos se je v odbojkarskem svetu zares veliko dogajalo, kateri dogodek je bil zate najpomembnejši oziroma najposebnejši?

Hmm, najpomembnejši z vidika tekmovanja, zagotovo moško svetovno prvenstvo v odbojki. Drugo v moški kategoriji, ki sem ga izpeljala v moji vlogi. Od vsega začetka sem bila pri projektu zraven, tako, da sem pred tremi leti v Rusiji spoznala z izbranimi organizatorji in preverila vse potencialne lokacije. Toda žal je vmes posegla vojna, prvenstvo pa je bilo preseljeno v Slovenijo in na Poljsko. Jaz sem bila zadolžena za poljski del tekmovanja, vse skupaj pa je bila zares neverjetna izkušnja. Poljaki so eden največjih odbojkarskih narodov, kar so letos lepo prikazali na tribunah. Vsi službeni izzivi, s katerimi smo se soočali, so bili tako lažje pozabljeni. Za piko na i celotni zgodbi, pa so naši fantje igrali polfinalno tekmo v Katovicah.

Kaj je zate odbojka, najverjetneje ne samo šport, še manj zgolj še ena igra z žogo?

Odbojka je zame orodje za nekaj več. Za samoizpolnitev. Najbolje se počutim, ko lahko svojo ljubezen do odbojke prenašam na mlajše generacije. Sodelujem pri več različnih projektih, kjer skozi igro odbojke učijo mlade, kako se soočiti z različnimi izzivi današnjega časa. Vedno se trudim, da bi odbojko prikazala kot nekaj več, kot sredstvo za povezovanje. Je veliko več kot samo še ena igra z žogo. Če pa pogledam še z vidika vloge, ki jo imam na evropski in svetovni ravni, vem, da ves trud in trdo delo nista bila zaman. Gre za veliko potrditev, da sem veliko naredila prav in da lahko sedaj živim svoje sanje. Čeprav velikokrat ni bilo lahko. Odbojko jemljem kot vodilo skozi življenje.

Kaj bi počela, če se ne bi “povsem našla” znotraj odbojkarskih krogov?

Zares ne vem, kaj bi rekla. O tem sploh ne razmišljam. Neskončno sem hvaležna, da se mi odpirajo vedno nove in nove možnosti, priložnosti, tako da se z drugimi stvarmi ne ukvarjam. Če pa bo kdaj prišel ta dan, dan za spremembo, bom s tem povsem mirna. Zavedam se, da sem dosegla najvišji nivo, ter sama sebi dokazala, da zmorem. Izključno s svojim trdim delom in pogumom. Morda bom kdaj v prihodnje prodajala sladoled na plaži v Španiji, pa bom še vedno zelo srečna J

Na kateri projekt, ki si ga izpeljala, si najbolj ponosna?

Če pogledamo na lokalni ravni, lahko rečem, da vsekakor odbojkarski Kamp z Dejanom Vinčićem, ki se odvija poleti v Novi Gorici. Gre za eno bolj srčnih stvari. Z Dejanom se poznava že dolgo, spoštujem ga kot osebo in kot profesionalnega igralca. Skupaj prenašava nova znanja na otroke, kar je nekaj najlepšega. Poleg tega pa gre omenit tudi svetovno prvenstvo v odbojki, ki se je leta 2018 odvijalo v Italiji. Imela sem precej treme, v nekem trenutku sem pomislila na to, da je to zame preveč in da ne bom zmogla. Podpora moje sestre je bila takrat ključna. Danes se vsemu temu lahko nasmejim, spomin na tisti čas pa je še vedno živ: Prvič sem se v tem odbojkarskem svetu počutila samozavestno in »domače«.

Kaj še sledi, kaj še lahko pričakujemo od tebe?

Načrtov in želja nikoli zares ne zmanjka. Toda problem je čas. Trenutno imam nekaj zares super ponudb, katere pa zahtevajo temeljit razmislek. Gre za nove mejnike v mojem življenju. Toda, kot že rečeno, najprej si bom vzela nekaj časa zase. Potrebno je najprej zbrati misli in nato razmišljati o prihodnosti.

 Avtor: Nina Mihalič