Slovesnost se je odvijala ob kostnici žrtev 1. prve svetovne vojne, tudi Kostnica kranjskih Janezov, nahaja se na obrobju dela A Centralnega pokopališča Žale v Ljubljani in hrani posmrtne ostanke 5.258 žrtev prve svetovne vojne in neposredno z njo povezanih kofliktov. Tako so tu shranjeni posmrtni ostanki pripadnikov Avstro-ogrske vojske, srbskih, ruskih in romunskih vojnih ujetnikov, judenburških upornikov, koroških borcev, preporodovcev,... (Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Kostnica_%C5%BErtev_1._svetovne_vojne,_Ljubljana)

Potovanje je knjiga začela 18. oktobra 2015 v Plavah, kjer je bila prisotna tudi avtorica Luisa De Caroli. Knjigo sva z ženo Lojzko predstavljala po celi Sloveniji in v dvajsetih predstavitvah širila njeno sporočilo o nesmiselnosti vojn in hkrati predstavljala naše lepe kraje, s pogledom v preteklost, sedanjost in prihodnost. Knjiga se je dotaknila več kot tristo udeležencev predstavitev, stopila je v več kot osemsto domov, izposodite si jo lahko v 58-tih knjižnicah po celi Sloveniji.

Zgodbe iz preteklosti so ustvarile in ustvarjajo nove zgodbe. Spoznali smo Luiso in njenega brata Lorenza, njune kraje v Piemontu pod francoskimi Alpami, ter njune bogate in tudi krute življenjske izkušnje. Na predstavitvah smo srečevali prijazne in srčne ljudi, ki jih zanima naša zgodovina, delili spomine in s tem jih ohranjali v korist nas vseh, naše prihodnosti in prihodnosti naših potomcev. Ena najlepših zgodb, ki se je razvila v prisrčno prijateljstvo in sodelovanje, je srečanje s Primorci in Istrani v Prekmurju. Nikoli si ne bi mislila, da bova prišla do najvzhodnejše točke Slovenije, Pince Marof, in se srečala s potomci primorskih in istrskih beguncev, ki so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, zaradi uničenih domov in razmaha fašizma, ki zavednim ljudem na tem področju ni omogočal življenja, odšli živet v Prekmurje.

I. svetovna vojna, to so kruta zgodovinska dejstva, ki so nam bila v nekem obdobju morda dolgo bolj ali manj zamolčana. Ampak, zdaj se zavedamo, da je treba spomine gojiti naprej, zgodovino je treba ohranjati in jo prenašati novim rodovom, tudi zato ali predvsem zato, da se taki dogodki ne bi ponovili. Zato smo v turističnem društvu Korada Deskle-Anhovo tudi vse dogajanje ob spominjanju na pričetek 1. svetovne vojne poimenovali: »Da se ne bi ponovilo«. Ko smo se leta 2015 odločali o poimenovanju, se še nismo zavedali, kaj se bo prav kmalu začelo dogajati. Kriza z begunci nas je spet spomnila na krutosti naše zgodovine in še bolj se zavedamo, kako na tanki nitki lahko visi svetovni mir, in še bolj je pomembno, da se ne bi ponovilo.

Trenutno ne razmišljam o ponatisu knjige, a njeno sporočilo bomo še naprej širili na dogodkih spominjanja na 1. svetovno vojno. Vezi, ki so se stkale z Luiso, Lorenzom, s Primorci in Istrani iz Prekmurja, ne bomo pretrgali, s prihodnjimi druženji jih bomo še ojačali.

Sporočilo knjige je Luisa De Caroli strnila v pismu, ki ga je prebrala na prvi predstavitvi, oktobra 2015, in sva ga prenesla vsem prisotnim na predstavitvah ter vsem, ki boste prebrali ta članek. Tako nam je povedala Luisa de Caroli a prvi predstavitvi knjige Potovanje na fronto, 18. oktobra 2015, v Plavah.

»Najprej bi se rada zahvalila vsem vam, prisotnim v tem trenutku, zame tako pomembnem in edinstvenem. Še posebej bi se rada zahvalila Valterju Reščiču, ki je želel prevesti mojo knjigo "Viaggioal fronte" v slovenščino in tako omogočil, da tudi v Sloveniji, in še posebej v Plavah, bolje spoznate mojega očeta. Nikoli si ne bi mislila, niti v svojih najbolj norih sanjah, da bi bila moja knjiga prevedena v slovenščino in to prav od nekoga iz Plav.

Ko sem decembra 2014 prišla v Plave, sem napisala besedilo o sreči, ki ga nisem imela priložnosti prebrati: takrat sem bila srečna, danes sem še veliko bolj. Zakaj sreča? Ker se, po sto letih, Italijani in Avstrijci, Italijani in Slovenci ne borijo več na nasprotnih straneh, borijo se skupaj za ohranitev spomina in se v miru srečujejo, brez ovir. Zakaj sreča? Leta 2009 sem prišla iz enega obmejnega ozemlja, Piemonta, na drugo, v Furlanijo-Julijsko krajino, in od tam sem šla preko.

V teh sedmih letih sem 12-krat prišla v Plave, prehajala sem mejo, gibala se med italijansko in slovensko hrano ter običaji, med italijanskimi in avstrijskimi pokopališči, kjer resničnost postane del duše in gosti pomene, ki jo presegajo; izgubila sem občutek za mejo in počutila sem se, da sem v svoji deželi, kjer živijo ljudje močnih čustev in spoštljivega prijateljstva. Med vami sem se počutila dobro, sprejeta z ljubeznijo, od živih in mrtvih.

Zakaj govoriti o sreči. Ker je ta knjiga, očetov dnevnik, ki je bil desetletja zaklenjen v predalu, zdaj prevedena tudi v slovenski jezik, lahko še enkrat povedala, da preteklost ne izgine nenadoma, umira počasi in mrtvi, vsi mrtvi, če se jih spominjamo, zdržijo napadu pozabe in živijo med nami še naprej. Tisoče in tisoče mladih, Italijanov, Avstrijcev, Madžarov, Slovencev je umrlo v teh krajih, izginilo v deroči Soči, v tisočih koščkih padlo v luknjo, narejeno ob eksploziji bombe, ali so pokopani na mnogih manjših pokopališčih. Za njih so ljudje, organizacije, slovenska in italijanska društva združili svoja srca, po mnogih napakah, da se ohrani živ spomin.

Vas Plave, naslonjena na bregova Soče, v pokrajini, ki ti ob spominu na izpred 100 let, trga dušo kot vbod boleče stvarnosti, a danes je izjemno lepa, lahko pripoveduje ljudem, zahvaljujoč zavzetosti mnogih oseb, zgodbo številnih mladih, padlih, ne da bi karkoli zahtevali.

Vzroki in razlogi prve svetovne vojne se nam zdijo oddaljeni, v spominu naše zgodovine pa ostaja neizmernost bolečine in to bolečino je pomembno poznati, iz več razlogov. Zato sem po pisanju knjige imela potrebo, da vidim te kraje, zlasti Gradno, Plave in Sabotin, in v Plavah sem našla prijatelje, ljudi, ki imajo v koreninah svojih družin, ravno tako, težke spomine in boleče brazgotine.

Po naključju sem spoznala dve izredni ženski, Marijo in Ivano, ki sta me sprejeli v svoj dom, srečala sem Pepeta, ki mi je podaril fotografije in me prvi peljal na mesto pokopališča Prelli, spoznala sem Valterja, v Šmartnem, ki mi je obljubil prevod knjige v slovenščino; težko sem verjela, a ga nisem poznala in tako so on, njegova žena Lojzka in Marija to poletje prišli v ChiusoPesio. Na očetov grob so, ravno na obletnico njegove smrti, prinesli modro svečo in pravkar končani prevod knjige.

Zato govorim o sreči, saj je navdušenje njihovega prihoda skoraj nepopisno. Plave je prispela v ChiusoPesio, po sto letih, in vrnila, z veseljem in vedrino, očetov postanek iz leta 1915, ki je v Plavah našel ognjeno apokalipso, hodil po blatu, pomešanim s krvjo, v obupnem upanju, da bi rešil človeška življenja, včasih celo nasprotne strani.

V spominih je oče zapisal:

"Plave, vas, ki še danes, pri devetdesetih letih, ostajaš neizbrisana v mojem srcu; vidim te, osamljeno in oddaljeno. Obljubil sem svojemu srcu, da bom, če bom imel hčer, kot njeno drugo ime dodal tudi tvoje ime. Moja hči bi se morala klicati Maria Luisa Plava."

Upanje in obljuba spomina izrečena iz globoke groze v prihodnost.
Danes mi je v čast, da namišljeno nosim to tretje ime, ker tudi jaz, tako kot oče, ljubim ta kraj in to deželo.

Ne bom vam govorila o tragičnih dogodkih tiste jeseni leta 1915, povedanih od italijanskega častnika zdravnika, našli jih boste v knjigi in prepričana sem, da boste ob branju Valterjevega prevoda začutili očetovo bolečino in obup, hčerino navdušenje in čudenje. To so isti občutki, ki jih je na nasprotni strani občutila Alice SCHALEK, prva poročevalka o vojni na soški fronti ob feldmaršalu Borojeviću, in izpovedala v svoji knjigi »Isonzofront« (Soška fronta) ali Fritz Weber v knjigi »Tappedelladisfatta« (Etape poraza).

Avtorske pravice za knjigo »Potovanje na fronto« dajem Valterju Reščiču, da bi ohranil spomin na vse tiste fante, ki so umrli v Plavah. Morda obeležje, ki označuje kraj, kjer sta bili pokopališči Prelli in Montanari, kjer so bili pokopani Italijani in Avstrijci, ali pa postaviti temelje za ambiciozne sanje, ki jih imam pogosto: majhen muzej o prvi svetovni vojni na železniški postaji v Plavah, kjer je bilo očetovo sanitetno mesto in je zdravil tisoče ranjencev. Da, morda so samo sanje, ampak, kot dobro vedo tisti, ki me poznajo, so se moje sanje pogosto uresničile.

Tudi tako se dodajajo zidaki templju miru. Danes tako kot včeraj, so orošeni z žrtveno krvjo in dobro je vedeti, da je prenovljeni blaženi spanec sveta terjal življenja milijonov svojih dragocenih bitij. Za vse njih, mrmrajoče sence, moraš imeti in dati koščke spomina, edini ključ, da prideš do šepeta pokopanih. Tukaj v Plavah, te sence so, srečala sem jih na koti 383, v Zagori, vzdolž Soče, človeški reki, reki, ki ima dušo in me je ganila.

18. oktobra 1915, ko je čakal na odhod na frontno linijo, v Plave je šel 22. oktobra, je oče pisal iz Gradnega:

»Začelo se je topniško obstreljevanje. Običajno življenje v taboru. Nobenih novic.«

18. oktobra 2015 lahko zapišem v svoj dnevnik:

"Sem v Plavah, srečujem se z ljudmi, ki jih imam rada in ki mi vračajo naklonjenost. Kraj je čudovit. Soča, smaragdna, teče mirno in v sebi nosim številne novosti, ki me veselijo. "

Hvala.«

Besedilo: Lojzka in Valter Reščič