Stanko Šuligoj se je rodil 16. avgusta 1911 v Koprivišču pri Kalu nad Kanalom. V družbi z devetimi brati in sestrami mu ni bilo dolgčas, le vojna je kmalu prekinila njihovo otroštvo. Komaj petleten fantin je bil, ko je morala njegova družina v begunstvo na Cerkljansko. „Veste, takrat, ko smo odhajali od doma, so mi prvič oblekli hlače,“ se še danes živo spominja, kako je z nahrbtnikom na rami prvič odhajal v svet. Po štirih letih so se na jesen vrnili domov in v napol porušeni hiši znova zaživeli na svojem. Pri enajstih je prvič šel v šolo, pri devetnajstih pa prvič v zapor. Pet dni so ga italijanski vojaki zasliševali in pretepali, da bi kaj povedal o smrti nekega italijanskega financarja, ga še za pet dni zaprli v samico, nato pa nedolžnega vendarle izpustili. Drugi fantje niso imeli te sreče.

Leta 1932 je bil vpoklican v redno italijansko vojsko. Po letu in pol se je vrnil domov, že leta 1935 pa so ga kot plačanega vojaka poslali v Afriko, kjer je ostal dve leti.

Vojaško uniformo je ponovno oblekel med drugo svetovno vojno in se kmalu znašel na meji med življenjem in smrtjo. Vlak, s katerim je potoval, so zajeli partizani in ga med napadom ranili. Prvo zdravilo za ranjenca je bil požirek konjaka. V bolnici mu zdravnik ni prisodil več kot štiri dni življenja. A štirje dnevi so minili, nato še meseci in leta, le v bližini srca v spomin na ta dogodek še danes nosi okruške od naboja – škripe.

Ko je okreval, so ga v vojsko poklicali še četrtič. V delavskem bataljonu na Sardiniji, Korziki in nazadnje v Franciji je prebil štiri leta. Ker je bil brivec, so mu bile vojne grozote večkrat prihranjene. Tudi po vojni so se k njemu ob sobotah zvečer in v nedeljo dopoldne še dolga leta hodili brit in strič sovaščani. Spomladi 1946 se je poročil, z ženo imata tri sinove. Kmetovala sta na kmetiji njegovih staršev, zato je Stanko opustil delo v kamnolomu in svojo brivnico. Sam se nerad pohvali, a njegovi sinovi povedo, da je bil skrben in natančen gospodar. Njegove krave zjutraj niso smele do vaškega korita z vodo, dokler niso bile čiste in urejene kot za „h maš“. Skupaj z ženo sta v rodnem Koprivišču kmetovala do leta 1989. Dolga leta je nato dneve v majhni hiški preživljal sam, si sam kuhal, urejal vrt, tudi sam kaj zašil, če je bilo treba.

Danes se dobro počuti tudi v domu upokojencev, prizna pa, da je vseh njegovih 43 let, ki sta jih skupaj preživela z ženo, hitreje minilo kot teh nekaj zadnjih v domu upokojencev. Zdravje ga uboga. „Saj bolelo me je vedno kaj, bolan pa nisem bil,“ pravi. „Zato pa tudi imam 100 let, ker nisem bil nikoli bolan,“ se nasmehne. Praznoval je v družbi treh sinov z družinami, osmih vnukov in štirih pravnukov. In če se le ne bo preveč držal svojega načrta, da mora dočakati sto let in potem lahko tudi takoj umre, bo kmalu dočakal tudi petega pravnuka.

Stanko je bil vedno dober pripovedovalec zgodb, ki jih je pisalo njegovo dolgo življenje. Predvsem tiste iz mladosti rad pripoveduje še danes in ko se sem in tja vendarle ne more spomniti vsega, se sam nase malo razjezi: „Ben, nej bo ku če!“ Res, nej bo ku če, stoletniku tega zameriti ne gre.