Tik pred jesenskimi počitnicami je v naši igralnici dišalo. Le po čem?

Če bi vprašali otroke, bi vam najbrž odgovorili: »Po palačinkaaah!« In še prav bi imeli. V ponedeljek smo namreč pripravljali palačinke.

Za nas je bila to mala malica, saj smo recept za pripravo mase stresli iz rokava. Naučili smo se ga že teden prej v plesni koreografiji pesmi Romane Kranjčan Palačinke.

Na atriju smo si pripravili »palačinka postajo« in maraton v peki se je pričel. Bolj kot so se palačinke med obračanjem vrtele po zraku, bolj je dišalo po Desklah. Ko je bilo delo končano, smo jih le še namazali z marmelado ali s čokolado in že jih ni bilo več.

Dva dni kasneje pa smo morali uravnotežiti našo prehrano, zato smo si pripravili zelenjavno juho.

Kuharica Danka nam je pripravila zelenjavo, mi pa smo jo narezali, čisto malo posolili in dali v velik lonec.

Nato smo Danki odnesli lonec in ji na listek napisali navodilo: »Noter je potrebno dati malo olja, prepražiti zelenjavo in potem dodati vodo in kuhati, dokler zelenjava ni mehka. Potem pridemo iskat! Hvala!« Ampak veste kaj? Zmenili smo se, da bomo ta dan našo mineštro pojedli prav vsi. Seveda pa smo jo malo obogatili. Medtem ko se je v kuhinji pridno kuhala, smo se sprehodili do trgovine in tam kupili jušne kroglice.

Glede na to, da so bili ob koncu vsi krožniki prazni, smo sprejeli sklep, da lahko našo zelenjavno juho poimenujemo »top mineštra«.

Med našim kuharskim tednom pa se je v našo skupino pritihotapila tudi knjiga Mojiceje Bonte (Podgoršek) Recept za ljubezen. A to ni tista prava kuharska knjiga z recepti za kosilo, večerjo ali sladico. V njej je le en recept, ki pravi takole:
»Vsak dan nekoga objemi. Vsak dan nekoga poljubi. Vsak dan nekomu povej, da ga imaš rad. Vse skupaj zmešaj in mešaj toliko časa, da dobiš LJUBEZEN!« Mi smo jo dobili … in jo razstavili v garderobi.

Lea Saksida, Vrtec Deskle