Vsaka stvar se nekje prične …

… tudi sama pot pridobitve izobrazbe ter nato z njo praviloma povezanega poklica. Pri čemer je pogosto pomembno na katero gimnazijo oz srednjo šolo se nekdo vpiše. Sam sem se odločil za gimnazijo Tolmin. Med drugim je bila odločitev osnovana na pogosto slišanih razlogih za to gimnazijo. To sta ''v Tolminu dobro naučijo'' ter ''tam nisi številka''. Povsem na začetku obiskovanja gimnazije potrditve tega dijak seveda ne more dobiti, saj se mora najprej spoprijeti z vsemi spremembami. Morda tudi nelagodjem ob teh, kar ni nič nenavadnega. Zame to obdobje privajanja ni bilo dolgo. Kot razlog bi navedel dve skupini. Prvo predstavljajo vsi sošolci oz prijatelji, ki sem jih takrat spoznal. Drugo pa profesorji, za katere sem se tekom vseh štirih let prepričal, da zanje nekaj pomeniš in zato poskusijo čim bolje podati znanje in ti tudi pomagati. Rdeča nit obojega je odnos, ki je pomemben temelj da se danes dogodkov in izkušenj, ki sem jih takrat pridobil, spominjam z veseljem.

Kot pri marsikomu, je tudi zame gimnazijski čas imel pomembno vlogo pri nadaljnjem šolanju. Poleg navad, kot je npr. odnos do dela, predelovanja snovi, je na študij pomembno vplivalo tudi v tem času pridobljeno znanje. Ker sem se odločil za študij strojništva, mi je seveda zelo koristilo predvsem osvojeno znanje matematike in fizike. Zaradi uporabe tuje literature pa tudi angleškega in nemškega jezika. Predstavljalo je osnovo, na kateri se je potem dalo lažje graditi, opravljati študij. In tako kot v gimnaziji, so bili tudi na fakulteti profesorji pogosto odprti, še posebej, če si za nek predmet izkazal zanimanje. Ta odprtost in vzpodbuda sta tudi vplivala na to, da sem po izbiri usmeritve na energetsko in procesno strojništvo diplomsko nalogo opravil v Laboratoriju za Vodne in Turbinske Stroje na Fakulteti za Strojništvo. Ker je bila tematika kar zahtevna, ob čemer mi je bilo dano tudi precej podpore, kot na primer izvajanje meritev v tujini, sem za uspešno opravljeno diplomo prejel tudi fakultetno Prešernovo nagrado.

Glede na uspešen dodiplomski študij je seveda sledil še podiplomski študij. Tega sem opravljal v tujini, natančneje v mestu Lille, na pogosto deževnem in nekoliko hladnejšem severu Francije. Kljub slabšemu podnebju kot doma pa zaključek tega študija ni prišel nič hitreje kot decembra preteklega leta. Po tem pa sem se vrnil nazaj v Slovenijo, kar je bila tudi moja želja. Od pričetka februarja namreč ponovno obiskujem Fakulteto za Strojništvo, kjer delam v Laboratoriju za motorje z notranjim zgorevanjem in elektromobilnost. Tu sedaj najprej bolje spoznavam področje zgorevanja ter numeričnih simulacij le-tega, saj je prvi cilj modelirati zgorevanje ostankov obdelave odpadnih voda. Kurjenje le-teh postaja v svetu zaradi problematike njihovega odlaganja in učinkov na okolje vse bolj pomembno. Zame pa predstavlja nov izziv, pri katerem bodo prišla prav vsa do sedaj pridobljena znanja, tudi tista iz dijaških let.

Domen Kacin Vodičar; študent Fakultete za elektrotehniko

Izobraževalne ustanove so v osnovi vse enake: prideš, se naučiš, dobiš kos papirja, in greš. Naprej, v življenje, oziroma na novo izobraževalno ustanovo. Zelo je zanimivo pisati o svoji izkušnji na Gimnaziji Tolmin, ker nisem več aktiven dijak in imam zato drugačen pogled na šolo kot tako. Dve leti nazaj je bilo moje mnenje o Gimnaziji Tolmin precej drugačno, pa ne na slab način. Preden sem maturiral z gimnazije, letnik 2015, je bilo moje mnenje o njej zelo onesnaženo z nekimi takrat nedavnimi izkušnjami, dobrimi in slabimi. Matura je delovala kot nek filter, ki je pustil skozi samo tista, bolj kot ne objektivna mnenja.

Torej, kako, iz pomanjkanja po boljšem izrazu, »prodati« Gimnazijo Tolmin? Če bi zadoščalo to, da vam povem, da je to kvalitetna izobraževalna ustanova, ki osnovnošolske otroke preoblikuje v nek zametek odraslega človeka in ga nato pripravljenega spusti v svet, bi lahko končal že sedaj. Težko je opisati kaj je tisto, kar Gimnazijo Tolmin loči od ostalih, ker nisem izkusil šolanja na nobeni drugi. Povrhu je še vse, kar trenutno pišem, posledica moje izkušnje na Gimnaziji Tolmin. Poskusil bom na drugačen način – opisal bom moje šolanje na gimnaziji in sproti povedal, kateri od profesorjev je v meni utrdil to mnenje. Pa naj mi ne zamerijo tisti, ki jih ne bom omenil – čas za nekatere izkušnje zame še prihaja.

Še vedno nisem prepričan, ali sem podoben končni verziji samega sebe ali ne – najverjetneje nisem. Iste misli sem verjetno razmišljal kakih šest let nazaj, ko sem prvič sprejel, da bom nekoč v prihodnosti maturant Gimnazije Tolmin. Vendar so se nadaljnji načrti verjetno zelo spremenili. Sedaj razmišljam, da bom nekoč v prihodnosti, precej bližnji prihodnosti diplomant Fakultete za elektrotehniko, a poleg tega se poraja še nešteto misli o moji bodoči karieri, bodočem študiju in mnogih možnostih, ki si jih oblikujem že sedaj.

Šest let nazaj tega ni bilo. Šest let nazaj sem razmišljal o maturi kot o nekem legendarnem dogodku, po katerem bi lahko, s tistim lepim kosom papirja v roki, zavzel cel svet. Nato je prišel prvi dan, ogromno novih ljudi, novih neznanih prostorov, novih, veličastnih izrazov – kje smo imeli na Osnovni šoli Kanal »profesorje« in »predavalnice«? Takoj se je izkazalo da je gimnazija, vsaj na začetku, kar podobna osnovni šoli. Hodili smo h pouku, oddajali domače naloge in pisali teste. Nič se ni spremenilo. Tu pa pride ta skriti faktor, ta prikrita izkušnja, ki je za razliko od osnovne šole nova – začnejo se ti ponujati priložnosti.

Prejšnjih devet let je bilo karseda standardnih. Šolanje je bilo sestavljeno iz pouk, domača naloga, učenje, ponovi. Devet celih let. Na gimnaziji pa so se pojavile večje, pomembnejše, bolj odrasle stvari. Na osnovni šoli s teboj ravnajo celih devet let enako – kot z otrokom. Na gimnaziji pa kar naenkrat ravnajo s teboj kot z skoraj odraslo osebo. Izredno zabavno se nam je zdelo, ko je posameznika pri prvi uri fizike profesor nagovoril z »vi«. Ta izkušnja je na nek način zelo podobna tisti, ko ti kot otroku nekdo reče, da nekoga ne smeš nagovoriti z »ej, ti«, ampak ga je potrebno vikati. Od tistega trenutka naprej postane vsaka interakcija z neznano osebo pogovor med enakima človekoma, ki se en drugega vikata.

Učitelji, ki se jih bojimo, postanejo profesorji, ki jih spoštujemo, in če profesorju to spoštovanje pokažeš, bo več kot pripravljen sodelovati s tabo. Če pustim na strani neka osebna mnenja, ki sem jih morda imel takrat, je bil profesor matematike verjetno eden večjih vplivov name, čez celotno srednjo šolo, in sem mu za to izredno hvaležen. Po spletu naključij sem se znašel v njegovi skupini dijakov, ki je ustvarjala svojo radijsko oddajo na Primorskem, takrat še Alpskem Valu. Čeprav sem do takrat že poskušal svojo srečo v Novi Gorici, na radiu Koper, je bolj kot ne zaradi moje lastne lenobe, ta veliki preobrat moral počakati še kakšno leto. V meni se je zbudila ljubezen do komunikacije, do medijev. Kar se pozna tudi danes, še toliko bolj, saj študiram multimedijo, kar dobesedno pomeni »več medijev«. Mogoče je to eden od razlogov, zakaj sem z gimnazije odšel s tako začrtano potjo – lotil sem se zgodaj. Vse, ki to berejo, tedne pred rokom na vpis za srednjo šolo, pozivam, naj se udeležijo kar se da veliko različnih obšolskih dejavnosti, radovednost je namreč gonilna sila razvoja.

Ne bom lagal – gimnazija ni za vse. Blagor tistim, ki pri svojih štirinajstih letih vedo, kaj bi radi počeli v življenju. Osebno nisem mogel biti dlje od tega. Bil sem popolnoma brez idej, ki se tičejo mojega nadaljnjega šolanja. Lahko bi se oprijel tistega, kar so moji domači trdili, da sem kot še zelo otrok stalno ponavljal – rad bi bil predsednik. Čeprav priznam, da ob porastu populističnih kandidatov po svetu moja vrata v morebitno politično kariero ostajajo previdno priprta, sem začel raziskovati druga področja.

Za zaprtega, introvertiranega sebe izpred parih let to ni bilo lahko. Šok spoznanja, da na svetu obstajajo ljudje s katerimi se je zaradi človeške narave in konfliktnosti nemogoče strinjati, je še kar močno udaril. Na osnovni šoli se je takšen problem reševal po sledečem postopku: »Učiteljica, ta-in-ta je rekel to-in-to«, nakar je bil odgovor učiteljice: »Ta-in-ta, ne govori tega.« Na gimnaziji tega več ni bilo. Manj je bilo mediacije s strani učiteljev, pardon, profesorjev, in več učenja nas samih, kako naj mediiramo med sabo in tako rešimo svoje probleme.

Moram poudariti, da moje življenje na gimnaziji ni potekalo brez konfliktov. Vendar so konflikti osnoven del izkušnje vsakega človeka. Ko stopiš ven iz območja svojega udobja (op. prev. "comfort zone", obstaja boljši prevod?), si soočen z nekimi novimi idejami, s katerimi se v dosti primerih ne strinjaš, oziroma ne veš, kako ravnati z njimi.  To je ena od stvari, za katere se mi zdi, da je zanje (besedičenje, obstaja boljši način da obrnem te besede?) dobro poskrbela naša razredničarka čez vsa štiri leta. Čeprav je bila v nekaterih primerih tudi ona vpletena v konflikt, nikoli po svoji lastni krivdi seveda, je poskrbela, da so se spori med dijaki, oziroma pogosteje med dijaki in profesorji, končali brez žrtev, kvečjemu s kakšnim užaljenim egom ali dvema.

Ena od stvari, ki te jih gimnazija nauči, je tudi to, da je v življenju pogosto treba pogledati mimo svojega lastnega interesa in kaj narediti v dobro drugih. Za otroka, ki prihaja iz sveta, v katerem se vse vrti okoli njega, je to precej težavno, saj je postavljati potrebe drugih pred svoje lastne nekaj izrednega. Kakorkoli, sposobnost delati stvari v primarno dobrobit drugih je sposobnost, za katero se  mi zdi, da Gimnazija Tolmin zelo dobro opremi človeka.

To se potem preslika tudi na izkušnjo na univerzi, še toliko bolj. Osebno se mi zdi, da je na svetu vse preveč uradnosti, vse preveč korektnosti, tudi ko človek vstopi v tako imenovani "svet odraslih". Včasih imam občutek, da je kdaj potrebno, da se kak konflikt razreši sam – v kolikor seveda ne pride do nasilja. Sposobnost reševanja sporov in nestrinjanj skozi pogovor je ena izmed vrlin demokracije – kaj se zgodi, ko ljudje rešujejo konflikte na drugačne načine, nam je večkrat primerno in z prijetno dozo humorja orisala prof. Nada Leban pri svojih urah zgodovine.

Sposobnost artikulacije samega sebe je tukaj tudi pomembna. Kako se izražati, da so tvoje besede sojene po svojem pomenu in ne po svoji obliki. Velikokrat je zelo pomembno, da so tvoje besede slišane na pravilen način, saj lahko z napačno izbiro besed nevede koga užalimo ali še huje, komu prikrijemo resnico. Tu je neizogibno omeniti velik vpliv poznavanja svojega lastnega jezika, h kateremu je velik del prispevala prof. slovenskega jezika. Zato bi v zaključek tega prispevka dodal opombo: mogoče se kdaj ne izražam jasno, mogoče kdaj dolgovezim, vendar so vse moje besede napisane z dobrim in odkritim namenom.

Da povzamem – moja izkušnja na Gimnaziji Tolmin je bila v celoti pozitivna. Ali me je pripravila na odraslo, no, v omejenih količinah odraslo življenje, je treba prepustiti drugim. Dejstvo je, da je srednja šola tista, ki oblikuje tvoj pogled na svet, takšen ali drugačen. Po srednji šoli smo vsi vrženi v isti kotel, v katerem vsi začnejo enaki in na vrh priplavajo najmočnejši, ali bolje rečeno najbolj prilagodljivi. Izbira srednje šole tu igra ključno vlogo, saj prav to obdobje odraščanja izoblikuje otroka v nekoga, ki se bo skrival v svoji lupini in bežal pred soočenji, ali v nekoga, ki se bo prilagodil svetu okoli sebe in reševal težave z zrelim pristopom. V šestih letih, kar poznam Gimnazijo Tolmin, so iz nje odkorakali samo slednji.

Oba bivša dijaka sta po  zaključku gimnazije nadaljevala po uspešni poti, ki sta si jo zastavila. Da znanje odpira vrata v svet se ve že veliko časa. Iz zgornjih odstavkov pa lahko rečemo, da znanje, različne izkušnje doma in v tujini  ter človeške vrednote pridobljene  na Gimnaziji Tolmin  zagotovo kažejo na to in tudi da, dijak v zaključnem letniku  ni le samo številka, ampak izoblikovan odrasla oseba s svojimi pogledi in načeli pripravljeni na spopad s svetom. Če hoče biti človek srečen se mora zanimati za določene stvari in mora biti dejaven. To pomeni, da mora biti učinkovit, se pravi uspešen, ter celovit, kar pomeni, da deluje v skladu s svojimi stališči. Lahko zaključim, da večini dijakov Gimnazije Tolmin uspe v 4 letih šolanja napisati svoj individualni recept za srečo.