Postavitev zastave je potekala zelo mirno. Učenci so točno vedeli, kaj je njihova naloga. V učilnicah so vzeli dežnike in se nato postavili v kolono od vrtca do trgovine Fama. Pred njimi je korakala godba mladih pihalnega orkestra  iz Deskel, učenci pa so v ritmu koračnice odšli proti občinski stavbi v Kanalu. Korakanje učencev z dežniki v barvah slovenske zastave, ki so bili v vročem poletnem soncu sicer bolj senčniki, je že v koloni dajalo vtis svečanega dogodka. Ko pa so se učenci in učitelji postavili na točno določena mesta na trgu pred občinsko stavbo, se je izoblikovala največja živa slovenska zastava. Učenci so se razporedili v devet vrst, na prizorišču je bilo kar 162 učencev in učiteljev z dežniki. Čez cel trg se je raztezala slovenska trobojnica. Vzbudila je pozornost domačinov pa tudi številnih, tudi narodnih, medijev.   

Ravnateljica OŠ Kanal je ob tem povedala: »Vesela sem, da smo bili opaženi. Posebej sem vesela komentarja tistih sogovornikov, ki so opazili, koliko dela, energije, sodelovanja, dogovarjanja in pogovarjanja je potrebnih za izvedbo take akcije. Logistika je bila zahtevna, a pustila je vidno sled. Tudi to je domoljubje.«

 
Pred občinsko stavbo se je po postavitvi zastave odvijal kratek kulturni program. Učence in učitelje je nagovoril župan Andrej Maffi, učenke dramskega krožka so z deklamacijami počastile svojo domovino in se v imenu šole zahvalile donatorjem. Dogajanje je popestrila glasba mladih harmonikarjev, ki v letošnjem šolskem letu prvič vadijo v prostorih OŠ Kanal. Na koncu kulturnega programa je zastava ob ritmih godbe zavalovila. Učenci so z dvigovanjem in spuščanjem dežnikov ustvarjali vtis gibanja zastave v vetru. Tako mirno, kot je zastava nastajala, se je tudi »podirala«. Učenci so odkorakali po Partizanski ulici do šolskega igrišča in tam še enkrat postavili slovensko trobojnico. Na odprtem prostoru  je bila njena podoba še izrazitejša.

OŠ Kanal se je sicer že celo šolsko leto posvečala 25-letnici Slovenije. Izvajali smo široko paleto dejavnosti – od fotografskega dneva do konstruktorskih delavnic in likovnih ustvarjalnic.  Iskali smo nenavadne ideje – take, ki bi »padle v oči« in bi v nas pustile globoko sled.
Ideja z dežniki se je porodila naši računalničarki. Sprva smo se spogledali, potem smo bili navdušeni … A prav kmalu nas je navdušenje minilo, saj se je izkazalo, da je zbiranje 180 dežnikov izredno težek zalogaj. K sreči imamo v kraju dobre ljudi in podjetja, ki so nam pomagali zbirati dežnike. Ne samo pomagali zbirati, dežnike so nam v kompletu donirali, 60 belih, 60 rdečih in 60 modrih. Nam je ostala samo še naloga, da narišemo grb …

     
Ravnateljica OŠ Kanal Milka Zimic je bila ob zaključku projekta zelo zadovoljna: »Ker je bila akcija zelo široko zastavljena, nam v prvi vrsti pomeni test našega sodelovanja. Ta test smo vzorno prestali. Seveda je bil osnovni cilj obeležitev 25-letnice Slovenije in spodbujanje domoljubja, pripadnosti, sobivanja, spoštovanja … Ponosna sem, da smo se v akciji izkazali: znamo sodelovati in zmoremo prevzemati tudi skoraj nemogoče naloge ter znamo jih izpeljati do konca. Znamo biti disciplinirani in odgovorni. Zelo sem ponosna na svoje učence in učitelje. Prav na vse! Zastavo so namreč najprej postavili najmlajši učenci v športni dvorani. Predvidevali smo, da bomo morali vajo ponoviti najmanj trikrat, a ni bilo potrebno. Tudi za postavitev pred občino nismo potrebovali nobene vaje. Vedno je šlo 'v živo'. Najbolj sem ponosna na tretjo postavitev na šolskem igrišču; to je ob zaključku 'parade' pred občino. Bila je spontana in prav nič načrtovana.«

Petindvajsetletnico nastanka naše domovine so tako na OŠ Kanal proslavili zares izvirno. Učenci si bodo veličastni dogodek zapomnili, saj so ob nastajanju  projekta veliko tudi razmišljali, kaj je domovina. Tako kot je bila popolna slika, ki se je naslikala iz njihovih dežnikov, ko je vsak vedel, kaj je njegova naloga, bi bila lahko tudi podoba naše lepe Slovenije, če bi znali tako sodelovati in vsi vedeli, da domovino gradimo lahko le skupaj in brez razprtij.