Tekst: Kristina Kudrič, 9.a (v imenu učencev izbirnega predmeta retorika na OŠ Kanal)

Kaja je spomine na svojega dedka zaključila z mislijo, da ga ne bo nikoli pozabila, Nikita je obžalovala, da se z dedkom nista nikoli spoznala, Erik je opisal svojega pradedka Alojza Hafnerja, ki je imel zelo zanimivo in razburljivo življenje. Jan je prav tako kot večina predstavil svojega dedka Cvetka Lazarja, ki je govoril: "Vsak dan popijte malo žganja, pa ne boste nikoli prehlajeni!" Danijela pa se je za spremembo spomnila svojega strica, ki ga je imela zelo rada in je umrl dokaj mlad. Laura je predstavila svojega dedka, s katerim se je zelo zabavala, ko sta se skupaj z mlajšo sestro z njim igrali Rdečo kapico in volka. Ana pa se je spomnila kar treh sorodnikov. Najprej  je opisala svoja dedka po mamini ter očetovi strani, s katerima je preživela veliko časa in se z njima igrala, da je ona učiteljica, eden izmed dedkov pa je moral biti učenec. Zaključila pa je z mislijo, da sta bila dedka zelo vesela, ko je prerasla te igre. Za konec pa je predstavila še svojo prababico Ano po očetovi strani, ki je žal preminula v 99. letu starosti in ki se je bo vedno spominjala kot zelo mirne, prijazne in polne nasvetov. Povedala je še, da ji je nekoč dejala: "Ana, ko me ne bo več, boš rekla, da je moja pranona imela prav!"  Jaz pa sem skupaj z Nikito prebrala pesem Nika Grafenauerja "Življenje", nekaj veznega teksta ter nekaj misli o življenju, ki jih je zapisala Ana.

Prispevke  smo  oddali naši učiteljici in mentorici Zvonki Cigoj, ki jih je skrbno pregledala in popravila. Ko so bile  odpravljene vse napake, smo začeli z branjem, pri katerem smo morali paziti, da ne govorimo prehitro, kako naglašujemo besede, paziti smo morali na vejice in pike ter na veliko stvari, na katere prej še pomislili nismo. Nazadnje smo izbrali še primerno glasbo na omenjeno temo ter pripravili vezni tekst, ki smo ga tudi do potankosti "zvadili".

Nekaj časa smo se spraševali, zakaj se je večina spominjala svojih dedkov, nato pa ugotovili, da imajo ženske daljšo življenjsko dobo ter da je veliko dedkov umrlo za azbestozo.

V sredo, 24. oktobra, nas je čakalo snemanje na radiu Alpski val. Z manjšim avtobusom smo se odpeljali v Tolmin. Ko smo prispeli, nam je novinar najprej razkazal radijski studio, ki se nam je zdel nekoliko majhen, ter nam pokazal, kaj počnejo na primer tonski tehnik, voditelj programa ...

Nato je šlo pa zares. Vsak je šel v kabino za snemanje ter povedal svoje, pri čemer so se ostali veliko smejali ter ga opazovali, saj so bili zunaj zastekljene kabine. Povedali so nam, da bodo te posnetke zmontirali, pri čemer smo si vsi oddahnili, ker bi bilo drugače slišati veliko smeha. Na koncu smo še sami sebe poslušali ter se zelo nasmejali, saj ko slišiš svoj glas, se ti zdi, kot da to nisi ti.

Čakalo nas je še skupinsko fotografiranje, ki je bilo zelo zabavno. Ena izmed fotografij je objavljena na spletni strani radia Alpski val. Našo oddajo pa še vedno lahko poslušate preko spletne strani radia Alpski val. Shranjena je v njihovem arhivu.

Na koncu smo se poslovili ter se odpeljali v šolo.

Snemanje na Alpskem valu mi je bilo zelo všeč, pripravljanje na radijsko oddajo nekoliko manj, vendar sem zelo vesela, ker sem skupaj s svojimi sošolci doživela nekaj novega.