Praznični čas, čas pričakovanj, dobrih želja in toplih stiskov rok. A žal ne za vse. Za marsikoga so prav praznični dnevi najtežji in bi želeli, da čim hitreje minejo. Vračajo se spomini na mlada leta, ko so praznovali v družbi svojih družin, zdaj pa so osamljeni, bolni, odmaknjeni …
Med nami je veliko starejših, ki ne zmorejo več sami skrbeti zase. Po raziskavah jih več kot tretjina ne zmore plačati oskrbe, ko obnemorejo. Počutijo se nepotrebne, osamljene in odrinjene. Domovi za starejše so popolnoma zasedeni in oskrba v njih zelo draga. V času gospodarske krize so ostajala prosta mesta v domovih za starejše, zdaj pa čaka na vselitev v dom 15000 prosilcev v Sloveniji. Postajamo vedno starejša družba, žal velikokrat tudi vedno manj humana. Dokler smo zdravi, ne pomislimo, kako hitro se lahko življenje spremeni. Gospa Rožca Šonc, vodja programa Starejši za starejše na ZDUS-u, koordinira dejavnosti programa, ki se je začel v Sloveniji leta 2004. Danes program deluje v že 136 občinah oziroma v 300 društvih upokojencev. Prostovoljci sami poiščejo starejše, ki potrebujejo pomoč. Povezujejo se z drugimi društvi, npr. društvom Spominčica in Beli obroč Slovenije. V programu Starejši za starejše ugotavljajo, da je veliko skritega nasilja do starejših in že če prostovoljci večkrat obiščejo žrtev nasilja ali gredo mimo hiše, se nasilni odnosi izboljšajo. V občini Kanal ob Soči je program zelo zaživel. Zelo pohvalno, da v naši občini tako velika skupina upokojenk in upokojencev sama poišče pot do potrebnih pomoči, ko ti še živijo v domačem okolju. Družijo se z osamljenimi, pomagajo pri hišnih opravilih in sami ugotovijo, kaj starejši potrebujejo. Na starejše se spomnijo tudi župnijske Karitas, ki prirejajo srečanja zanje in jih pred božičnimi prazniki obiščejo na domu in v domovih za starejše.
Naj pa ne bodo to samo organizacije. Spomnimo se na ljudi, ki živijo morda zelo blizu nas, a nimajo nikogar, s katerim bi si izmenjali praznična voščila in prijazne besede. Na tiste, ki so že več let v domu starejših in se nanje nihče več ne spomni, na svoje sosede, sorodnike, znance, za katere vemo, da jim bo toplo voščilo veliko pomenilo. Nekomu bomo polepšali dan in s tem bo tudi za nas praznični čas bolj prazničen.
Irena Hočevar Križnič




