Tekst: Nataša Bucik Ozebek

Že dolgo let skrbite za osveščanje ljudi o nevarnosti azbesta in obenem raziskujete nove poti za zdravljenje bolezni, ki so posledica azbesta. Kaj je težavnejše: premikati vedenje ljudi ali znanost?

Odgovorila bi, da je prava znanost, kako premikati vedenje in predvsem obnašanje ljudi.

Koliko smo po vaših izkušnjah in opažanjih v dolini Soče ozaveščeni o škodljivosti nevarnega azbesta?

Gotovo bistveno bolj kot ostali del Slovenije, a še vedno ne dovolj!

V Sloveniji smo v zadnjih letih priča velikim čistilnim akcijam z množično udeležbo, njihove ponovitve in novi kupi zbranih smeti pa pričajo, da nas očitno nič ne naučijo. Ali nam res še vedno ni dovolj mar za okolje, v katerem živimo, ali je to posledica česa drugega?

Izhajam iz prvih dveh vprašanj: razlika med znati in vedeti in naslednjo stopnjo delovati in obnašati se v skladu z varovanjem svojega zdravja in zdravja zanamcev, ki jim puščamo doto, je velikanska. Mislim, da so slovenske in še nekatere druge akcije (npr. estonska) naredile veliko v vedenju splošne javnosti o pomenu čistega okolja, vprašanje pa je, ali in koliko ljudi je iz vedeti preskočilo v udejanjati. Seveda bi pa le opozorila, da imajo množičnih akcije lahko dve plati, poleg dobre tudi tisto, ki nam zaradi velike zagnanosti lahko škodi; ni dovolj reči ne pobirajte nevarnih odpadkov, ljudi je potrebno naučiti, kateri so ti odpadki in jih v primeru odkritja teh naučiti, kako ravnati in imeti organizirano službo, ki bo te odpadke profesionalno odstranila. Prebivalci denimo ne smejo sami pobirati cement-azbestne kritine, ki je bila odložena kar nekje v naravi. In če že, morajo biti podučeni, kako to narediti in kakšni so postopki zaščite ter kdo to lahko dela. Drugače je lahko škoda večja kot korist. Kot vidite: ozaveščenost je nedokončana pesem.