Tekst: Primož Kožuh
Sredi priprav na otvoritev jesenske razstave v Parku Pečno me je prijetno ter po drugi strani obremenjujoče presenetilo povabilo k zapisu uvodnih besed v prihajajoči številki glasila. Povabljen sem bil, da kot aktiven občan z očmi še vedno nekako zunanjega opazovalca, glede na kratko obdobje domovanja v Kanalu, povem, kako vidim stanje v kraju, kaj pogrešam oziroma kaj je vredno pohvale in kako naprej. Razen pomanjkanja časa je bil glavni pomislek, zakaj bi povabilo zavrnil, moja premajhna vpetost v lokalno življenje, ki mi onemogoča neko objektivno oceno stanja. Zaradi zavzetosti v neposredni okolici mi ostaja pogled na Kanal zastrt. Nimam pravice nekaj kritizirati, če tega dobro ne poznam in ne morem si nekaj želeti, če to mogoče že je. Zavrniti je najbolj enostavno. Zato nisem zavrnil. Povabilo sem sprejel kot izziv in priložnost. Priložnost izpostaviti dva dogodka, ki sta me v zadnjem mesecu ganila oziroma navdušila.
Ko smo pred mesecem dni organizirali MTB Kanal, sem pred tem zaradi korektnosti lastnike zemljišč, preko katerih je potekal spust, poprosil za dovoljenje. Nisem dobil le slednjega, temveč tudi spodbudo. Dan pred dogodkom je g. Pirih na Ligu zaradi nas prestavil električnega pastirja. Gospod Boris iz Kanala je v tednu pred dogodkom pokosil pešpot v Parku Pečno, enako je storil gospod okrog svoje hiše pod Čolnico. Na dan dogodka so krajani Čolnice zaradi nas s trakom za promet zaprli cesto skozi vas in nas ob prehodu spodbujali, enako gospod pod njimi. Vse to samoiniciativno. Od kolesarskega dogodka se mi je to najbolj vtisnilo v spomin, čeprav je bilo še več drugih impresivnih trenutkov (predvsem na spustu v Avče). Vsem skupaj se še enkrat zahvaljujem. Posluh, zaupanje, razumevanje, pozornost, spoštovanje, pripravljenost sodelovati, samoiniciativa, želja po dogajanju. Spodbuda za naprej.
Drug dogodek je postavljanje gozdne hiške v Parku Pečno. Hiška, poimenovana Razglednica, ponuja različne možnosti izrabe v kulturne namene in je nastala v celoti izpod rok stanovalcev naselja Pečno z lokalnim materialom. Več kot 150 ur udarniškega dela. Navdušuje me njihova zavzetost, predanost za idejo, predvsem pa njihova obrtniška ter organizacijska spretnost. Znajo narediti vse. Jaz kot mestni otrok tega ne znam.
Ideja o Parku Pečno predstavlja majhen ogenj, ki potrebuje veter, da se bo razplamtel. In našteta dogodka ter seveda še marsikateri drugi pomenijo ta veter. Verjamem, da je v Kanalu še mnogo takšnih idej, ki potrebujejo podporo, sodelovanje, spodbudo. In Kanal potrebuje takšne ideje.
Nič ni samo po sebi niti dobro niti slabo, vrednost mestu damo ljudje, ki v njem živimo.
