V soboto, 27. oktobra, smo predstavniki Društva upokojencev Kanal in predstavniki Občinskega odbora stranke Desus Kanal obiskali Franca Jerončiča − častnega člana našega društva, ki je prav tega dne dopolnil 95 let.

Rodil se je 27. 10. 1923 v revni družini v vasi Kostanjevica, danes ima svoj dom in etnološko-rezbarski muzej v Melinkih. Doma so imeli majhno kmetijo, živeli so v hudi revščini. Nogavic in spodnjih hlač ni bilo. Poleti so spali na skednju, pozimi pa v hlevu. Veliko so kosíli, delali drva in oglje, ki so ga prodajali čez mejo.

V svojem dolgem življenju je bil poleg rednega dela tudi družbeno in politično aktiven, tako v krajevnem, občinskem kot okrajnem merilu. Za svoje prizadevno delo je prejel številna državna, republiška in občinska priznanja.

Kljub ženinemu večkratnemu prigovarjanju in takrat množičnemu odhajanju tamkajšnjih prebivalcev v dolino, kjer bi bilo življenje za vse veliko lažje, je vztrajal in ostal na Kolovratu − na tem lepem koščku slovenske zemlje med rekama Idrijo in Sočo.

Njegovo pot, pogum in vztrajnost ter iznajdljivost je prav gotovo oblikovalo tudi to, da je vztrajal na tem težkem, a zelo lepem Kolovratu ob meji z Italijo, kjer je bilo potrebnega veliko dela, predvsem pa iznajdljivosti, da so ljudje lahko preživeli.

Leta 1978 se je upokojil star komaj 55 let.

Pri 75. letu se je vpisal na Univerzo za tretje življenjsko obdobje, kjer je končno izživel svojo veliko ljubezen do lesa in rezbarjenja. Na njegov 90. rojstni dan je bil na njegovi domačiji odprt prenovljen etnološko-rezbarski muzej.

Sprejel nas je veder, čil, bister in pokončen mož, ki še vedno skrbi sam zase, rezbari, obdeluje vrt in sadovnjak.

Bister spomin, zgodbe in spomini kar vrejo iz njega, saj je v svojem dolgem življenju res marsikaj doživel in slišal. Humor veje iz njegovih pripovedi iz preteklosti, pa tudi iz današnjega življenja. V času našega obiska je govoril, kot da bi prebiral zapisane spomine.

»Spomin mi še danes služi dobro, spomnim se stvari, ko sem bil star pet, šest let, kar mi je pravil oče. Delati je treba. Delo nas žene naprej. Koliko sem v svojem življenju kosil, drvaril, kmetoval! Še zmeraj kaj delam. To je del življenja. Ne smeš razmišljati, da bo treba oditi. Tista s koso bo že prišla. Jaz nimam časa čakati. Ko se začne popivati, se človek pokvari. Pri hrani in pijači se je treba odrekati oziroma zmerno uživati. Vedno je treba misliti naprej! Ko se ponoči prebudim, si napravim načrt, kaj bom naslednji dan počel, in se potem čez dan tudi trudim, da zastavljene cilje tudi realiziram.«

Prav dolga in bogata življenjska zgodba Franca Jerončiča, polna zanimivih prigod, in dejstvo, da je Franc dober pripovedovalec in še vedno neizčrpen vir informacij, sta v sinu Zoranu prebudila željo, da vse, kar se je dogajalo na Kolovratu od prve svetovne vojne dalje, zbere in zapiše.

Nastale so tri knjige: Življenje na Kanalskem Kolovratu, Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo ter Bratje Slovani, v nastajanju pa je že četrta.

Gospod Franc, želimo vam še veliko zdravih, predvsem pa delovnih in vitalnih let.

Besedilo: Marija Marinič