Tekst: Majda Rejec, Silvo Gregorčič

Pohodniki iz Društva upokojencev Deskle Anhovo smo že kar nekaj časa načrtovali pohod na Veliko planino. Odločili smo se, da bo to peti julij, kar je bila dobro, saj nas je pričakal lep, sončen dan.

Pohod smo začeli v zaselku Volovjek na nadmorski višini 1029 metrov. Pot nas je vodila po senčnatem gozdu preko Sončnega griča na Malo planino, kjer smo se ustavili v Jarškem domu in se po naporni poti nekoliko oddahnili in okrepčali.

Med občudovanjem mirne, s cvetjem poraščene planjave smo mimo Domžalskega doma prišli na Veliko planino, kjer stojita lepa lesena cerkvica in pastirski muzej. Prijazna oskrbnica, napravljena v nošo nekdanjih pastiric, nam je predstavila zgodovino pastirskih stanov na planini. Razstavljeni predmeti kažejo izredno iznajdljivost pastirjev pri oblikovanju in izdelavi pripomočkov, ki so ljudem olajšali življenje na planini.

Nadaljevali smo pot in bili kar presenečeni, ko smo srečali kosce, ki so se že vračali z jutranje košnje. Presenetilo nas je, da sta bila med njimi poleg starejših pastirice in pastirja tudi dva mlada fanta.

Veselo je bilo pri ledeni jami polni snega, ki smo jo spotoma odkrili. Sredi poletja smo se razigrano kepali in se prijetno ohladili.

Mimo Zelenega roba smo prispeli na Gradišče, kjer je na 1666 metrih nadmorske višine najvišja točka Velike planine. Od tu je čudovit razgled na okoliške vršace Kamniških Alp.

Polni vtisov smo se mimo Male planine spustili na planino Kisovec, kjer nas je že čakal kombi, da nas zapelje proti domu.

Nepozabni cvetoči travniki, zvonci živine, ki se mirno pase, zasanjane staje in prijazni ljudje so privedli do sklepa, da bomo pohod zagotovo ponovili.