Iz Deskel smo se odpeljali proti Livku, kjer nas je pričakala gospa Jožica Strgar, organizatorka in vodja izleta.

Prvi postanek smo imeli v vasici Polava nedaleč od Livka na italijanski strani, kjer že leta deluje budistični center, ki ga je ob odprtju obiskal tudi tibetanski voditelj Dalajlama. Na zunaj se zgradbe centra ne razlikujejo od hiš v tem okolju in dajejo vtis lepo obnovljenih hiš za namene preživljanja prostih koncev tedna in počitniških dni. Toda znotraj je vse polno mavričnih barv, zlatih kipcev božanstev ter tisoč malih kipcev Bude, izdelanih iz različnih materialov toda enako pobarvanih. Sprejel nas je gospod Plinio Benetti, ki skupaj z ženo vodi center ter nas seznanil z glavnimi značilnostmi budizma.

Pot smo nadaljevali v vas Mašera in si ogledali etnološki muzej, ki nam ga je podrobno in na zanimiv način predstavila gospa Luisa Battistig, pobudnica in skrbnica muzeja. Očarali nas niso le razstavljeni predmeti, ki so se nekoč uporabljali v vsakdanjem življenju na kmečkem podeželju temveč tudi njena pojoča beneška govorica. Še posebej je bila zanimiva kovačnica, ki je ohranjena taka, kot jo je uporabljal zadnji vaški kovač. Posebnost v njej je zbirka klešč, ki so se uporabljale za puljenje bolečih zob, saj dostop do zobozdravnika ni bil možen, ne la zaradi oddaljenosti pač pa tudi zaradi revščine.

Iz Mašere nas je pot vodila v vas Matajur, kjer nas je pričakal župnik, gospod Božo Zuanella, ki si je naložil že osmi križ in je eden poslednjih slovenskih duhovnikov v Benečiji, Reziji in Nadižkih dolinah. Pravi, da vodi tri župnije vendar ima le še šestdeset župlanov. Mašuje seveda v slovenskem jeziku. Zelo nazorno nam je predstavil življenje v teh krajih nekoč in danes. Napisal je več literarnih del, med drugim knjigo Mračna leta Benečije, zaradi katere so ga več let sodno preganjali in ga na koncu oprostili.

Zanimivost je kip rdeče pobarvanega Kristusa pred cerkvijo, ki ga je njegov predhodnik dal prenesti nekje iz doline, kjer soga odvrgli. Upal je, da bodo zaradi Kristusovega ostrega pogleda, ki pa so ga ob zadnjem barvanju nekoliko omilili, otroci malo bolj poslušni in manj nagajivi. Ali se je to uresničilo, gospod Božo ne ve.

Potepanje po Benečiji smo zaključili v vasici Jevšček na Livškem. Tu nam je gospa Katja Roš razkazala Nježino hišo, ki je zgledno obnovljena, je pa ohranila  zunanjo in notranjo podobo izpred dvesto in več let in priča o bivalnih in materialnih razmerah na Livškem v devetnajstem stoletju. Hiša nosi ime po zadnji lastnici Jožefi Matelič-Nježi, ki se je k hiši primožila tik pred prvo svetovno vojno. Z možem sta že načrtovala obnovo domačije, ko se je začela prva svetovna vojna in je mož moral na fronto, kjer je padel. Nježa se ja takrat odela v črnino, ki je ni nikoli več odložila, pa tudi obnove doma se ni lotila.

Hiša je krita s slamo, delno zidana iz kamna, delno lesena. V bivalnem delu je črna kuhinja z ognjiščen, kot z lončeno pečjo in dve spalni sobi. Na podstrešju je prostor za spravilo pridelkov, v kleti pa kokošnjak, prašičji hlev in shramba za kmečko orodje. To je tipični primer slovensko beneške kmečke hiše.

Izlet je bil zanimiv. Spoznali smo kraje, ki so nekoliko odmaknjeni od urbanega vrveža toda polni znamentitosti tako naravnih, kulturnih in zgodovinskih, da o čudoviti naravi z razgledom na okoliške hribe z Matajurjem in na Furlansko nižino niti ne govorimo.

Za odlično vodenje se MC Pri Tinci in udeleženci izleta najlepše zahvaljujemo gospe Jožici, pohvaliti pa moramo tudi kmečki turizem Jelenov breg, kjer vsakogar prijazno sprejmejo in pogostijo.