Velikonočni prazniki, polni sonca in z burnim cvetjem posejano naravo, se počasi poslavljajo. Vračajo se mi spomini v čas moje mladosti. Tokrat so se ustavili pri Kazimiru Malniču.
Spomnila sem se Božjega groba, tistih dveh stražarjev, ki sta se mi tako zelo utisnila v spomin in samega prizorišča. Ta Božji grob je delo Kazimira Malniča - Kazija. Verjetno nisem edina, ki sem kot otrok starejše poslušala mimogrede, s pol ušesa, saj je bil takrat moj svet, zanimanje za preteklost in dogajanje v njem, vse drugje. Danes, ko me marsikaj zanima, nimam več koga vprašati.Teh ljudi ni več, a od mnogih so ostala živa njihova dela. Ostal je tudi Kazijev Božji grob, ki je tudi letos krasil našo cerkev.
Kazijevo delo so bile tudi Jaslice, od katerih se spominjam predvsem ozadja - slike mesta iz Vzhoda, s tamkajšnjo
tako značilno arhitekturo. Ni mi znano, če to delo še obstaja, a Kazijev Božji grob še živi in v naših spominih tudi ta veliki umetnik, samouk, gluhonemi Kazi.

Hvala ti. Kazi!

zapisala:Adela Jerončič
Ročinj, 8.aprila 2026