Predsednik organizacijskega odbora festivala, Ciril Zlobec, je pisatelja predstavil kot pisatelja ne le enega, pač pa dveh stoletij, ki je v tem času izkusil obilo trpljenja: »Večje kot je bilo trpljenje, močnejša je bila njegova želja, hotenje po preživetju, osmislitvi. Kot vedno pravi, gonilna sila takih razmer je ljubezen.« Strnil je njegovo temeljno sporočilo kot opomin obupnega klica Slovencev k spravi.

Sledila je predstavitev knjige in pogovor. Tatjana Rojc je najprej izpostavila, da »Pahorja ne moremo in ne smemo upoštevati kot indikatorja slovenske politične misli, pač pa nasprotno, razumeti moramo, da je njegovo izhodišče najprej beseda, ki jo pisatelj doživlja kot rešitev iz strahu pred na videz  zapečateno prihodnostjo, ki je prerasla v individualni in kolektivni roman.« Iztočnica pogovora je bil datum, saj so prav na ta dan, 6. september 1930, padle prve žrtve fašizma, bazoviški junaki.

Prvo vprašanje pisatelju je bilo zato preprosto, kaj je fašizem in Pahor se je navezal na najpomembnejšo stvar, jezik, kajti najprej je bila »odvzeta beseda, sredstvo, s katerim se lahko približaš drugemu. Fašizem je segel v našo eksistenco, če človeku vzameš jezik, ga razdediniš, ne obstaja več. Ne da bi mu dal nagobčnik, pač pa mu odrežeš jezik.«

Pahor je osrednja osebnost evropske kulture, ki si prizadeva za priznanje slovenskega jezika in književnosti. Velja za najbolj prevajanega slovenskega avtorja, njegova dela so prevedena v francoščino, srbohrvaščino, madžarščino, angleščino, španščino, italijanščino, katalonščino, finščino in esperanto. Na prvem mestu med prevodi je Nekropola, roman o pisateljevem življenju v taborišču Natzeiler-Struthof in hrati upor proti nacizmu, ki pa ne zajema zgodbe judovskega holokavsta. »Gre za zgodovinsko pomembno odločitev, na tak način prihaja do priznanja taborišč, kjer so umirali opozicionalci nacizmu iz kakih 20 in več držav, od Rusov  in Poljakov do Slovencev, Francozov, Belgijcev, Holandcev, Norvežanov. Dachau, Buchenwald, Dora-Mittelbau, Bergen-Belsen in nešteto podružnic ne spadajo v sklop holokavsta, kar sem v spisih in nastopih večkrat podčrtal.« Še enkrat je nato izpostavil, da so bila taborišča v Franciji, Italiji, Avstriji, Nemčiji in drugod, Vernichtungslager, taborišča za uničenje, namenjena političnim deportirancem, ki so delovali proti nacizmu in niso imela nič opraviti z usodo Judov. Da pa žal tega ljudje po svetu ne vedo, saj je vse skupaj prerasla usoda Judov.

Rojčeva je dejala, da Pahor »s svojim delom in življenjem odgovarja na Kulturpessimismus, ki ga definira Camus in se mu upre. Kljub temu da je kuga totalitarizma obremenila usodo skupnosti, nase ni prevzel občutka človekove nemoči. S svojim uporom besede je verjel v moč posameznika.« Nato je pogovor nanesel na problem identitete, narodnosti. Narodna pripadnost ni politično, pač pa etično vprašanje, je poudarila Rojčeva. Pahor je temu seveda pritrdil: "Italijanska država ima osebne izkaznice na katerih piše 'italijansko državljanstvo', ne pa narodnost." Pahor je namreč zagovornik nacionalnosti kot primarne socialne identitete.

Sledilo je slavnostno odprtje festivala z nagovorom župana Andreja Maffija, ki je dejal, da se za Kogojeve dneve ni treba bati, saj so biser, posebnost, ki svoje poslanstvo še vedno nosijo, tako kot pred 34 leti, ostajajo čuvaj kulture na meji.

V slavnostnem nagovoru je Boris Pahor pripovedoval o svojem mestu, »ki je nekoč bilo srečno mesto, z lepo preteklostjo in žalostnim nadaljevanjem brez preteklosti in prihodnosti.« Pravi, da je Trst naše mesto, ker so ga naši ljudje gradili iz kraškega kamna. Je mesto slovenske kulture, odprtosti slovenske kulture, liberalne kulture. Mesto umetnosti s stičiščem v  Narodnem domu, ki je bil gledališče, knjižnica, predavalnica, tiskarna nasproti hotela, kavarne. Kulturni center. Trst je bil eno izmed glavnih slovenskih mest, saj je bilo več Slovencev v Trstu kot v Ljubljani. Trst je odprt svetu, zato ima stik z ljudmi drugih narodnosti. Mesto stisnjeno pod steno, kamor se hodijo Ljubljančani učit plezanja. Poudaril je, da bi mladina morala poznati zgodovino mesta, ki je posebnost po 2. svetovni vojni s Svobodnim tržaškim ozemljem in razdelitvijo na cono A in B.  A na žalost zgodovine Trsta mladina ne pozna. »Svoje otroke pošljite v knjižico, naj berejo o naši preteklosti, posebno dekleta. Verjamem da bodo dekleta, žene marsikaj predrugačile, da bodo našle drugo moralko, drugo etiko. Predvsem pa poznati slovensko preteklost, slovensko, ne le krajnsko, pač pa tudi kar je zunaj Slovenije, mladina mora to poznat.«

Pahor nikakor ni mogel mimo trenutnih razmer. »Kar se dogaja v Sloveniji je katastrofa, pokvarjanje lepega in pridnega človeka v nekaj, kar ni vredno, da se reče država. Če bomo tako ravnali naprej, bomo izgubili to državo. Vi sami morate pomagati pri tej zavesti, da se tako ne more naprej. Je treba imeti toliko samozavesti, ponosa! Če smo šli v smrt, da dobimo pravo mesto v Evropi, ne smemo po svoji neumnosti, egoizmu to izgubiti. Če bomo zavidni, se bomo pokopali. Morali bi se veseliti, ko nekdo uspe. To je naš ponos. Premalo se spoštujemo, premalo se cenimo, koliko smo sposobni. Verujemo vase! Kapo dol pred Slovenci, obkroženi z grabežljivimi sosedi. Vztrajali smo v besedi, kulturi, da smo prišli v Evropo, ta narod je vsega spoštovanja vreden!«

Po dolgem aplavzu je sledila predstavitev slikarja Božidarja Teda Kramolca, slovensko kanadskega umetnika, katerega mati je bila iz Tolmina, oče pa je bil muzikolog Luka Kramolc, ustanovitelj pevskega zbora »Šentanelski pavri«, ki je na slavnostnem odprtju tudi nastopil. Umetnostna zgodovinarka Tatjana Pregl Kobe je poudarila, da se zgodbi Pahorja in Kramolca stekata v podobnost. Tudi slikar je živel v dveh stoletjih, bil je zaprt v Gonarsu, nato je zbežal na avstrijsko Koroško, od tam pa v Kanado. Le 3 dni pred odprtjem razstave je v 92. letu starosti preminil, pa vendar je vedel za razstavo in se je veselil.

Tudi koncert v cerki sv. Marije Vnebovzete je  bil posvečen stoletnici pisatelja Borisa Pahorja. Dirigent Anton Nanut je vodil orkester iz Padove in Veneta  (Orchestra di Padova e del Veneto), solistka je bila violinistka Nadežda Tokareva.