»Pričujočo lepo pesem smo prejeli od neke gospodične, vrle Slovenke, z Goriškega. Prav radi smo jo natisnili v svojem, dasi politiki posvečenem listu i nadejamo se, da smo s tem napravili njej sami veselje, svojim čitateljicem in čitateljem pa podali ž njo interesantno berilo. Pisateljice, na noge!« S temi besedami je urednik časopisa Soče Fran Levec marca 1873 bralstvu predstavil pesem Slovo.Leto pred objavo je v istem časopisu politik in narodni delavec Karel Lavrič pozval vse Slovenke, naj se vključijo v narodno delo in dajo svoj prispevek slovenski kulturi. »Hajde tedaj, skočite nam na pomoč, in častili in slavili vas bomo kot krasne, dobrotljive Vile slovenskemu narodu.« Pesnitev je bila odgovor na ta poziv, a ni bila podpisana, in preteči je moralo skoraj pet desetletij, da je javnost izvedela ime avtorice – Katinke Stanič. Katinka (Katica) je bila rojena 10. februarja 1848 v Kanalu. V času njenega odraščanja sta v krajevnem okolju prevladovala italijanska in furlanska kultura in jezik. Kanalski rodoljubi so se zato organizirali in leta 1867 ustanovili narodno čitalnico, ki je skrbela za širjenje slovenske kulture. Zaradi močne italijanske prisotnosti v kraju je imela še toliko bolj pomembno vlogo in »v pravem času se je zgrnila okoli Čitalnice prav odlična družba kanalskih tržanov, posebno tudi mlajšega kanalskega ženstva.« Med njimi je bila tudi Staničeva, ki je v mladih letih aktivno sodelovala na narodno prosvetnem področju. Čitalniško gibanje je vplivalo na narodno prebujo kanalskega prebivalstva in italijanski značaj kraja se je hitro umaknil ter kmalu tudi izginil. Vodilno vlogo v čitalnici je imel mladi skladatelj Josip Kocijančič, s katerim se je Katinka seznanila in se vanj nesrečno zaljubila. Ko je odšel študirat na Dunaj, mu je ob tej priložnosti posvetila pesem Slovo, ki jo je Kocijančič kasneje uglasbil. Katinka se je izobrazila za učiteljico in je kmalu po Kocijančičevem odhodu tudi sama zapustila Kanal. Od leta 1875 do 1882 je poučevala na osnovni šoli v Komnu. Po poroki s poštnim uradnikom Matijo Kokaljem se je preselila v Ljubljano, kjer je zbolela na živcih in leta 1887, stara le 39 let, umrla. Pesem, ki opisuje nesrečno ljubezen, ohranja spomin nanjo še danes, saj je c časom ponarodela in je danes poznana kot Soča voda je šumela….
Viri in literatura:
- Soča, 25. 5. 1872, št. 21.
- Soča, 20. 3. 1873, št. 12.
- Devetak, Robert: Društveno življenje na Kanalskem v času Avstro-Ogrske. Nova Gorica : Goriški muzej, 2016.
- Gabršček, Andrej: Goriški Slovenci : narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice, knj. I. Ljubljana : Merkur, 1932.
- Jan, Zoltan: Stanič Katinka. Primorski slovenski biografski leksikon III. (ur. Martin Jevnikar). Gorica : Goriška Mohorjeva družba, 1986–1989, str. 444.
- Šatej, Barbara: Žensko delovanje na Goriškem od sredine 19. stoletja do druge svetovne vojne : magistrsko delo. Ljubljana : [B. Šatej], 2012.
