Film pripoveduje o glasbi, ki je vtkana v Adelino življenje. Njen oče si je zamislil, da bi hčerka igrala klavir, in ji ga je kupil. Kmalu je začela obiskovati glasbeno šolo, vstajati je morala ob peti uri zjutraj, pešačiti do Avč, da se je z vlakom odpeljala v Novo Gorico. Ob pogovoru z Ano Skrt je Adela priznala, da jo je najbolj ganil prav igrani prizor sprehajajoče se male punčke v krilcu. S pridobljenim teoretičnim znanjem in prirojenim posluhom je začela pisati parte za instrumente, ki so jih igrali glasbeniki, zbrani pri njih doma. Sčasoma je ugotovila, da sliši drugače kot drugi, potrditev pa je dobila na srednji glasbeni šoli v Ljubljani, ko so ji profesorji povedali, da ima absolutni posluh. Seveda je Adela pripomnila, da je ta dar lahko tako v škodo kakor tudi v korist.

Že štirideset let vodi Mešani pevski zbor Jože Srebrnič. Čeprav se Adela že toliko let posveča zborovodstvu, pa vedno poudari, da je po duši pianistka. S svojimi pevci so kakor ena velika družina. Resda v zboru prepevata tudi njen soprog in sin z ženo, ki je prav tako glasbenica, pedagoginja in zborovodkinja.

Film nam približa tudi odnos med Adelo in možem, ko na simpatičen in hudomušen način obujata spomine na njune skupne začetke pred petdesetimi leti. Oba sta povezana z vokalno in instrumentalno glasbo, ki je zaznamovala njuno pot. Po občinstvu v dvorani sodeč so ravno ti prizori poželi največ prisrčnega smeha. Seveda sta se tudi njuna sinova prepustila glasbi, raziskovala sta različne zvrsti, med drugim jima lahko prisluhnemo v sestavu Eclipse (Tribute to Pink Floyd). Adela upa, da se bo tradicija iz njihove hiše nadaljevala, in vse kaže v to smer, saj vnuki že igrajo na instrumente in vadijo v domači skupini.

V pogovoru po projekciji filma je Adela obrazložila, da je njeno pravo ime Adele. Zahvalila se je Goriškemu muzeju in mag. Darji Skrt, Jožetu Kralju, Kulturnemu društvu Svoboda Deskle in seveda Mešanemu pevskemu zboru Jože Srebrnič, ki so ji film skupno poklonili ob 8. marcu (projekcija je bila v petek, 11. marca, v Kulturnem domu Deskle). Adela je pogovor zaključila z mislijo: »Glasba polni življenje in ga naredi bogatejšega.«