Navadno je tako, da se pomena določenih stvari še bolj zaveš takrat, ko jih izgubiš. Ustaljene stvari jemljemo v življenju za samoumevne. Kot del realnosti. Kot danost, ki nam je nihče ne more vzeti. Ta čuden korona čas pa nas je poskušal naučiti, da ni tako. Da prav nič ni samoumevno. Da je vse skupaj splet bolj ali manj srečnih okoliščin in da se stvari – pa naj si bodo še tako močno utrjene – lahko čez noč zrušijo. Še danes smo bili skupaj, srečni, veseli in polni načrtov, kaj bomo delali v prihodnjih dneh, in že naslednji dan smo ostali pred zaprtimi vrati. Kar naenkrat se je zaprla luč in nastala je smrtna tišina. Polna negotovosti. Vsak na svojem domu se je poskušal varno skriti v svojo lupino in pazil, da bi ga virus obšel. Vsi smo upali predvsem to, da ostanemo zdravi. »Ostalo bo že kako, samo zdravje ohranimo!«, so bile naše poglavitne misli. Upanje.
Prva dva tedna je še nekako šlo, saj se je zaprtje naše skupne celice zdelo neizogibno in povsem logično. Šlo je za negotovo obdobje, ko smo v strahu spremljali naraščajoče številke in vse energije vlagali v to, da smo se ognili najhujšemu. A vsak naslednji dan je bilo težje. Vsaka naslednja ura je bila daljša. Nič več ni bilo pogovorov, smeha, druženja. Nič več ni bilo plesa, telovadbe. Skupnega obedovanja. Nič več skupnih sprehodov in nepredvidljivega dogajanja, ki nas je spontano razvedril. Nasmejal. Nič več ustvarjanja. Petja. Glasnega smeha. Nič več sledu o našem srečnem mehurčku, ki nas je varoval pred osamljenostjo. Pred dolgčasom. Nič več te naše močne družine. Podpore. Spodbude. Ljubezni. Hiša dobre volje je zajokala kot še nikoli do zdaj. Vsak zase je ostal sam. Telefonski klic je pomagal le toliko, da si je človek dal dušo v mir, da je vse v redu. In dobil upanje, da bo vse v redu. Da bo kmalu napočil čas snidenja, ki se je odmikal daleč v prihodnost. V nekem trenutku se je zdelo, da se vrata Hiše ne bodo nikoli več odprla. Kot bi ostali v temi. Pred zaprtimi vrati, s ključem skritim nekje v globinah.
Vsak zase se je boril z osamljenostjo, tišino, samoto. Z odsotnostjo pomoči. Ne samo dobrovoljcem in dobrovoljkam, tudi svojcem je bilo težko. Kar naenkrat je bilo vse kot takrat, ko Hiše ni bilo. Pa takšno darilo je bila Hiša dobre volje za vse! Kar naenkrat smo bili za vse sami. Brez možnosti oddiha. Brez odmora. Brez možnosti diha. Umika. Štiriindvajset ur smo morali biti vse: negovalci, animatorji, tolažniki, kuharji, spremljevalci. Družabniki. Vsekakor so bile v tem tudi prednosti, ki so družine spet povezale, a … Ko živiš na primer z g. Demenco nujno potrebuješ odmor. Varen odmor, ki je kot zatočišče. Kot otok, na katerem se napolniš z ljubeznijo, da lahko ljubiš naprej. Da se sfiltriraš. Povežeš sam s sabo in se zaveš, da imaš tudi svoje življenje. Težko je bilo. Lahko si barval. Gledal televizijo. Se sprehajal. Lahko si si napolnil čas. A ne vsak. Lahko si samo gledal skozi okno in čakal. Kot tedaj, ko Hiše še ni bilo. Vrvež je izginil. Dan je bil neskončno dolg. Kot v nekem drugem življenju, ki ni bil več del naše realnosti. Hiša dobre volje je postala naša realnost. Naše zatočišče. In v času korone nam je prav ona zamajala realnost. Korona nam je vzela tisto, kar je postalo temelj našega vsakdana. Stiske so bile hude. Seveda so se nekateri naši dobrovoljci dobro znašli in bodrili še ostale sodobrovoljce. Nekateri so novo realnost na srečo sprejeli kot edino možno danost in se v tem zavedanju dobro znašli. A ni bilo za vse tako, zato je bil dan vnovičnega odprtja zelo težko pričakovan dan. Neke vrste novo leto.
In res je napočil dan, ko so se vrata Hiše dobre volje ponovno odprla. Zdelo se je kot praznik. Sam dan odprtja je bil na prvi pogled prav tako nemogoč kot samo zaprtje. A ko smo se tisti prvi dan spet srečali, se usedli za isto mizo in si pogledali v oči, se je zdelo, da se nismo nikoli zares ločili. Da smo bili skupaj ves ta dolgi čas. Povezani. Da se ni prav nič spremenilo. Z veseljem smo ugotovili, da smo vsi ostali zdravi. Živi. Nasmejani. Željni druženja, smeha, pogovora. Skupnega sprehoda, skupnega obeda. Telovadbe. Ustvarjanja. Objema. Pa čeprav prepovedanega. Mi smo družina. In čeprav smo vedeli, da smo narazen zato, da bomo lahko spet skupaj, je bilo hudo. Čeprav se danes zdi, kot bi ne šli nikoli narazen, je bil čas, ko nismo bili skupaj, turoben čas, poln dvomov, vprašanj, strahov. Nevednosti. Negotovosti. Stisk. In to, da smo v Hišo vstopili z enakim širokim nasmehom kot zadnji dan pred zaprtjem, je darilo. Vse je v redu. In vse bo v redu.
Zdaj smo spet skupaj. Nasmejani. Mirni. Ker čeprav so nas ločili, nas nikoli niso zares razdružili. Lahko zahtevajo fizično distanco, a nas ne bodo nikoli distancirali. Ker mi smo eno. Mi smo družina. In hvala za to, da smo spet skupaj. Vsi. In upajmo, da se čas ločitve ne ponovi. In dajmo si zapomniti: naša realnost ni samoumevna – bodimo hvaležni za vsak trenutek, ki nam pričara nasmeh. In naj bo teh čim več.
Tina Krog
