Miha, čestitam ti za nedavno samostojno razstavo v Novi Gorici. Povej nam iz prve roke, v čem je ta razstava drugačna od tvoje prve na temo kolesarjenja.

Hvala za čestitke. Drugačna je predvsem v tem, da sem uporabil nove fotografije, ki so bile posnete tudi na večjih tekmovanjih, kot je svetovni pokal v downhillu, kjer je scena bolj razvita, tekmovalci so boljši, pa tudi fotografirati je večji užitek. Z leti se je spremenil tudi moj pogled na fotografijo, zato je tudi izbor razstavljenih  fotografij nekoliko drugačen kot na prvi razstavi, v smislu izbire fotografij in pogleda na celoto.

Kje vse so razstavljene fotografije nastale?

Nekatere fotografije so bile posnete na tekmah slovenskega pokalu v downhillu; na Soriški planini, v Cerknem, nekatere pa tudi na evropskih tekmovanjih in na svetovnih pokalih: v Mariboru, na Lošinju, v Schladmingu  ... Dve fotografiji sta bili posneti tudi izven tekmovanj na Sveti Gori in na Matajurju.

Tvoje fotografije, tudi z drugimi tematikami, nas s svojo dinamiko povežejo in nam ponujajo doživetje, kot da je v objektiv ujet sam dih prostora. Čemu pri fotografiji posvečaš največ časa?

Izziv mi predstavlja iskanje tistih motivov in zgodb, ki me zares pritegnejo in mi nekaj pomenijo. Z leti se kot posameznik izpopolnjuješ in rasteš. Največ časa po vsej verjetnosti posvetim izboru in obdelavi fotografij, kar v praksi predstavlja veliko ur sedenja za računalnikom.

V Novi Gorici smo videli recimo fotografijo z zelo visoke perspektive, nastalo med kolesarjenjem čez kanalski most. Kako je sporočilo o krajinski podobi povezano z namenom določene fotografije?

Fotografija je bila posneta z vrha kanalskega zvonika, na četrti etapi letošnje kolesarske Dirke po Sloveniji. Vsekakor je vključevanje krajine tudi namen, saj so športi, kot je cestno ali gorsko kolesarjenje, neposredno povezani z okolico, v kateri se dogajajo, za razliko od na primer dvoranskih ali stadionskih športov, kjer se okolica ne spreminja na posamezni tekmi. Slednja daje gledalcu občutek za prostor, v celotno zgodbo pa lahko v kombinaciji z bližnjimi posnetki in detajli vnese tudi dinamiko in večjo napetost.

Prav posebne so bile tudi fotografije obrtnikov in umetnikov na letošnji poulični razstavi v Kanalu. Imaš v načrtu še kakšno razstavo s to tematiko?

Projekt za poulično razstavo mi je bil zelo všeč, ker prikazuje preproste ljudi v domačem kraju, obrtnike in umetnike, ki se ukvarjajo z različnimi ročnimi spretnostmi; od slikanja, rezbarjenja, pirografije, pletenja košar do čipkarije in še bi lahko naštevali. Me je kar malo presenetilo, da ima tako majhna občina, kot je naša, toliko posameznikov, ki ustvarjajo na najrazličnejše načine. Mogoče pa v prihodnosti projekt nadaljujem oziroma ga nadgradim.

Kje vidiš oziroma v čem je bil pri tej razstavi največji izziv?

Izziv je bil predvsem v organizaciji, saj se je bilo treba v relativno kratkem času dobiti z vsemi posamezniki in jih fotografirati, na različnih lokacijah, pod različnimi svetlobnimi pogoji. Na koncu je bilo fotografije treba tudi barvno uskladiti in jih prilagoditi glede na velikost in format okvirja, v katerem bodo razstavljene. Včasih tudi ne moreš uporabiti vseh najboljših posameznih fotografij, če katera izmed teh ne sodi v celotno zgodbo.

Kaj meniš o fotografiji in turizmu?

Fotografija je univerzalen jezik, da jo prebereš oziroma razumeš, kaj je na njej, ne potrebuješ dodatnega znanja, tako kot na primer pri razumevanju govorjenega jezika ali pisane besede. Zato se mi zdi fotografija kot medij v turizmu odlična za promocijo določenega kraja ali dejavnosti po celem svetu – ker jo razume vsak. Je pa tudi res, da so mnogokrat fotografije raznih turističnih destinacij pretirano obdelane in prikazane nerealistično, z namenom, da se določena storitev ali destinacija lažje in hitreje proda. Pri tem pa smo ljudje velikokrat razočarani nad realnostjo.

Kakšne so tvoje izkušnje, je dovolj možnosti in priložnosti za razstavljanje fotografij? 

Priložnosti mislim, da je dovolj, če jih seveda znaš videti in tudi izkoristiti.

Kaj najraje fotografiraš v prostem času, spontano, kaj te najbolj pritegne?

Spontano fotografiram takrat, ko sem na kakem potovanju, na izletu s prijatelji ali vsak dan, ko opazim kaj zanimivega in imam s sabo fotoaparat. Takrat rad občasno fotografiram tudi na film, bolj za lastno veselje. Najraje fotografiram spontane trenutke ali vsakdanje momente, sploh če je svetloba drugačna ali nekoliko nevsakdanja.

Se še spomniš svoje prve fotografije?

Žal ne, verjetno je bil kak škljoc s sestrinim telefonom.

Imaš najljubšo fotografijo, ki si jo sam posnel?

Težko rečem, vsaka fotografija je zgodba zase. Včasih me pritegne zgodba, ki se skriva za fotografijo, ali določeni spomini, vezani na njo, včasih me pritegne vizualnost določene slike, v smislu barv, kompozicije ali svetlobe, včasih moment na fotografiji ali pa sam motiv na njej, lahko pa tudi nekaj popolnoma tretjega. Kombinacija teh elementov pa včasih pripomore k temu, da ti določena fotografija ostane v spominu kot »dobra«. Težko bi katero svojo fotografijo označil kot najljubšo, ker je treba biti pri delu samokritičen in si vedno pustiti prostor za napredek.

Nam zaupaš svoje želje za naprej?

Želim si uspešno zaključiti študij in začeti razvijati samostojno kariero. 

Miha, hvala za te odgovore. Želim ti uspešen študij in delovanje še naprej.

Hvala!

Zapisala: Mojca Perkon Kofol

Fotografije: Miha Skrt

Sledi Instagram @mihaskrt