Ko sem diplomiral in končal vojsko, v Kranju nisem mogel dobiti stalne službe. Samo nadomeščanja porodniških dopustov. Na tedanjem Šolskem centru za blagovni promet v Novi Gorici pa sem dobil delo za nedoločen čas in še garsonjero. Starši, oba Primorca, so živeli v Avčah, kjer smo že prej vsi štirje otroci večinoma preživljali poletne počitnice. Kmalu sem si ustvaril družino (žena Karla, profesorica italijanščine in francoščine, je Brika iz Kojskega) in ostal.

Že dolgo let si profesor slovenščine na SETŠ v Novi Gorici in v zadnjih letih tudi predavatelj prihodnjim slovenistom na Univerzi v Novi Gorici. Od kod torej zanimanje za sadne sorte?

Že kot otrok in mladostnik sem se rad družil s stricem Karlom Makarovičem, ki je imel na koncu Avč kar nekaj sadnega drevja. Z veseljem mi je razlagal značilnosti dreves in plodov. Po smrti staršev leta 1994 sem s sorodniki podedoval očetov manjši sadovnjak v Avčah, ki smo ga začeli pomlajevati. V Kojskem sem pomagal pri obiranju češenj in drugega sadja, potem pa se je leta 2007 sin Gregor, ki je sicer filmski režiser, odločil, da na robu kojščanske Gmajne posadi nekaj starih drevesnih sort. Tako je začel nastajati vzorčni sadovnjak Pod skalco. Gregor je lastnik, snovalec in organizator, midva z ženo pa pretežno izvajalca.

Leta 2013 je v dveh zvezkih izšla brošura Stare sadne sorte na Goriškem, kjer si zapisan kot odgovorni urednik in avtor več prispevkov. Kaj je bil namen te publikacije in kaj te je predvsem spodbudilo, da si pri projektu sodeloval?

V okviru sinovega projekta Rehabilitacija starih in avtohtonih sadnih sort v Goriški regiji smo ustvarili in brezplačno razdelili to brošuro, ki je v celoti dostopna tudi na spletu (www.zgodbasadeza.eu). Glavni avtor je Gregor, ki je poskrbel za pretežni del vsebine, za oblikovanje in avtorske fotografije. Sam sem z veseljem prispeval terensko raziskavo, v kateri smo s sodelovanjem dijakov Škofijske gimnazije Vipava, Biotehniške šole Šempeter in Srednje ekonomske in trgovske šole Nova Gorica opravili kar obsežen popis starih sadnih sort iz Brd, Vipavske doline in Posočja. Naslednje leto je Gregor v sklopu projekta Las Leader za razvoj podeželja pripravil še knjigo Sadje sonca: bogastvo starih briških sadnih sort. Vseh tisoč izvodov je žal že pošlo.

Projekt je bil izbran med 200 prijavljenimi v okviru švicarskega prispevka k razširjeni Evropski uniji. Sklepam, da se v razviti Evropi zavedajo pomena ohranjanja avtohtonih sadnih sort. Ali morda ne?

Vsekakor se zavedajo, kajti ohranjanje biotske raznovrstnosti je pomembno tudi za preživetje človeštva. V Nemčiji, Švici, Avstriji, Franciji, Italiji spodbujajo to dejavnost številne organizacije. Čeprav razen v Italiji in južni Franciji še zdaleč ne morejo doseči take pestrosti kot na Goriškem, ohranjajo in razmnožujejo stare sadne sorte in pridelke tudi uspešno tržijo. Ponekod imajo za to dejavnost celo posebne inštitute in se tesno povezujejo z lokalno trgovino in domačo gostinsko dejavnostjo.

V publikaciji preberemo, da so v zadnjih petnajstih letih v več zahodnoevropskih državah odprli drevesnice, namenjene zlasti ljubiteljskim sadjarjem, ki nudijo izključno sadike domačih sort. Kako je s prodajo sadik starih avtohtonih sort pri nas?

Na Štajerskem je stanje precej boljše kot na Primorskem. Tam dobite kar nekaj starih sort, seveda predvsem jablan in hrušk. V našem koncu dobite kakšno staro sorto v drevesnici Janez v Vipavi, v Biljah pa so npr. sadjarju Mavriču iz Kojskega cepili večje število češenj karnjevk in trcink. Težava je v tem, da mora biti matično drevo dve leti na opazovanju, šele potem lahko začnete razmnoževati. Zato so nam za sadovnjak Pod skalco cepili podlage v drevesnici Dal Monte v Brisighelli pri Bologni in v drevesnici Omezzolli na severu Gardskega jezera, pa tudi budanjski pridelovalci marelic so morali iti v Italijo.

V trgovinah lahko kupimo le nekaj sort za oči lepih jabolk, čeprav v brošuri ugotavljate, da se jih je včasih samo v Italiji gojilo približno 8000? Zakaj se to dogaja? So te sorte, ki prihajajo na trg, resnično bolj primerne za gojenje?

Gre za sodobne tržne mehanizme, za težnjo po čim cenejši pridelavi in vpliv tržnih mrež na proizvajalce in potrošnike. Še huje je pri hruškah, ki imajo vsaj na Goriškem daleč največ starih sort, v trgovinah pa lahko kupite predvsem sorti viljamovka in abate fetel. Popoln nesmisel je, da v svetovni pridelavi hrušk zavzema viljamovka čez devetdeset odstotkov, saj v različnih okoljih ne more enako dobro uspevati. Že goriški sadjarski strokovnjak Ivan Bolle je zapisal, da ista sorta češnje daje povsem drugačne rezultate, če jo namesto v lapornatih Brdih sadimo v peščenih tleh spodnje Vipavske doline.

Tudi ljubiteljski sadjarji, ki jih je pri nas še vedno veliko, se pogosto navdušujejo za eksotično sadje. Aronija, goji jagode, ameriške borovnice … naj bi bile vir antioksidantov in vitaminov. Ali po tvojem mnenju drži, da je to sadje bolj zdravo, kot je bilo sadje naših prednikov?

Tudi mi gojimo aronijo, z ameriškimi borovnicami pa zaradi apnenčaste zemlje nimamo sreče. Menim, da gre predvsem za modni trend, saj so ravno tako zdrave robidnice, ki jih ni treba škropiti in so izvrstne presne, v mešani marmeladi ali kot preliv za sladice. Enakovreden jim je rdeči ribez (v Avčah mu lepo pravimo ivanovo grozdjice), ki ima poleg antioksidantov še veliko pektina.

Raziskovali ste, katere sadne sorte so nekoč gojili na Goriškem. Katere ugotovitve se ti zdijo zanimive?

Najbolj znane so prunele, olupljene, žveplane, na soncu sušene in pogačane češplje, ki so jih v velikih količinah pridelovali v Brdih in pošiljali po vsem svetu. Lupili in sušili so jih tudi v Avčah. Sveže češnje so prodajali celo v Sankt Peterburg, žveplane (obeljene) pa v sodih pošiljali v Ameriko. Hruške štrnivke so sušili na soncu in pošiljali na Dunaj, prav tako hruške funtarce, iz katerih so dunajske gospodinje kuhale slastne kompote. Briški flokarji so prihajali na tržnice v Celovcu in Gradcu. Iz budanjskih marelic so delali marmelado za trojanske krofe. Sušili so češnje, slive, hruške, fige in jabolka, pa tudi breskve: polovičke in narezane na trakove.

V raziskavo ste vključili tudi pridelavo sadja v Avčah. Katera sadna drevesa so bila tu v preteklosti najbolj razširjena? Kako so to sadje predelovali in shranjevali?

Največ je bilo sliv, hrušk, jablan in češenj. Od hrušk naj omenim zgodnji sorti fermentinko in figovko, srednjo vrtolanko (v Avčah ji sicer rečejo brtljanka) in pozni pastorjevko in vahtenco. Fermentinka je ena najbolj aromatičnih hrušk, pastorjevka pa je omedena odlična za sušenje. Vahtenca ima podobno zrnasto strukturo kot pituralka ali francoska sorta martin sec in je odlična za kuhanje in pečenje. Najbolj znani jablani sta bili sevka in dunajca. V slednjo je priletel znani avški meteorit. Posebnost je izjemno sladka češnja bela dreža (dve drevesi sta še vedno ob cesti v bližini avškega pokopališča). S svežimi ali suhimi drežami so namesto z rozinami sladkali močnik. V Avčah je bilo še po drugi svetovni vojni več zidanih sušilnic, imenovanih pajštvo. Češplje ter jabolčne in hruškove krhlje so sušili na lesah, ki so jih za več ur izpostavili dimu. Najraje so uporabljali bukova drva. Olupljene češplje, češnje in fige pa so žveplali in sušili na soncu.

Katere sadne sorte so pri nas zelo ogrožene? Zakaj?

Nekatere stare sorte so se že izgubile, čeprav jih poznamo po opisih v sadjarski literaturi ali po pripovedovanju domačinov. Takšna sorta so npr. hruške štrnivke. Najslabše je z breskvami, ki nimajo dolge življenjske dobe in so nekatere stare sorte, npr. kadona, mohorka in masasana, samo še spomin. Bolje je s sortami soča, pi 8, pi 12, triunf liš in triunf kosmat, ki so jih pred desetletji vzgojili v italijanskem sadjarskem inštitutu v Podgori.

Meniš, da je gojenje avtohtonih sadnih sort primerno le za ljubiteljske sadjarje ali vidiš v tem tudi možnost trženja?

Vsekakor je najbolj primerno za ljubiteljske sadjarje, ki hočejo uživati čimbolj zdravo in okusno sadje, pridelano v domačem sadovnjaku. Nekatere sorte so za trženje manj primerne, predvsem zaradi manjše debeline plodov, izmenične rodnosti ali problemov s skladiščenjem. Pa tudi tukaj se interes in zavest potrošnikov spreminjata, tako da sem prepričan, da je predvsem ekološko pridelano avtohtono sadje tržno zelo perspektivno. Tudi drevesnica s sadikami starih sort bi lepo uspevala.

Sadovnjak Pod skalco naj bi bil neke vrste genetska banka. Katere so njegove posebnosti? Kakšne načrte imate?

Visokodebelni terasasti sadovnjak leži na začetku Kojskega v smeri Svete Gore. Na površini skoraj pol hektarja je trenutno zasajenih 175 dreves, starih od dveh do sedemdeset let. Zdaj imamo petdeset tujih in devetdeset domačih sort češenj, marelic, hrušk, fig, breskev, sliv in jablan, poleg tega pa še orehe, mandljevca, granatovce in dve sorti drena. Največ je hrušk, najmanj pa sliv in breskev. Vsako drevo je opremljeno z lično leseno tablico, na kateri so podatki o sorti in njenem izvoru. Gnojimo izključno s hlevskim gnojem, škropimo pa samo z bordojsko brozgo, zeleno galico in propolisom. Sadovnjak je odprt za javnost (seveda po predhodni najavi), vsak zainteresirani ljubitelj, ki sam poskrbi za podlage, pa avgusta ali januarja brezplačno dobi cepiče. Ko bomo imeli viške pridelave, bo možno tudi kaj kupiti.

V Brdih so ljudje nekako bolj podjetni, znajo reklamirati svoje sočne briške češnje, marelice, breskve, vino, v zadnjem času oljke … Pri nas pa smo nekako brez idej. Ali imamo tudi mi kaj posebnega, kar bi lahko ponudili kupcem kot našo veliko priložnost?

Za pogled v prihodnost se je treba ozreti v preteklost. Že v času Avstro-Ogrske je bila v Kanalu drevesnica, saj je imela spodnja Soška dolina izjemne pogoje za razvoj sadjarstva. Leta 1909 je bila na Mostu na Soči znamenita sadjarska razstava, na kateri sta zlatnik za prvo mesto osvojila dva Kanalca: Franc Vuga, po domače Črnč, nekdanji graščinski upravnik in lastnik sadovnjaka V Dragi, in Štefan Vidič iz Kanala 115. Avtor poročila Ernest Klavžar je o velikih možnostih območja zapisal tole: »Kanalski okraj pripada po svojih podnebnih razmerah, po svojih legah in po sedanji dejanski sadjereji bliže Brdom in sploh goriški okolici nego gorski pokrajini. Na Kanalskem uspevajo zraven najfinejših breskev, marelic, smokev in sliv prav posebno hruške najplemenitejših vrst in seveda tudi jabolka, od najizbornejših do priprostih domačih.«

Res se je v zadnjem stoletju zaradi zaraščanja travnikov in pašnikov ter akumulacijskih jezer spremenila mikroklima, ampak menim, da ima Kanalsko še vedno možnosti za pridelavo kakovostnega sadja, predvsem za domače potrebe. Pa tudi turisti bi z veseljem okusili stare sadne sorte, sveže, posušene ali predelane v marmelade, kompote in podobno. Seveda pa je pred tem treba doseči, da cementarna v Anhovem preneha z vsakodnevnim onesnaževanjem okolja.

Irena Hočevar Križnič