Letos praznujete dva jubileja, petindvajset let duhovništva, 23. novembra pa ste praznovali tudi petdeseti rojstni dan. Kaj bi nam za začetek lahko povedali o vašem otroštvu?

Otroštvo sem preživel v Idriji, kjer sem se tudi  rodil. Sem četrti od šestih otrok. Imeli smo skromno življenje. Med počitnicami sem dve leti delal pri stricu, da sem  imel za hrano in si prislužil čevlje. Oče je bil šofer, mama (šivilja) pa je po mojem rojstvu ostala doma in pozneje  delala kot čistilka. Hudo je bilo - če je oče naredil kot šofer prekršek, je moral ali v zapor, na kar seveda ni pristal,  ali bil je bil ob četrtino plače.

Odločili ste se za duhovniški poklic. Je ta odločitev živela v vas že v otroških letih?

V času osnovne šole sem bil povezan s stricem Francem Pivkom, ki je tudi duhovnik. Kolebal sem, ali naj bom kuhar ali zdravnik ali duhovnik. Nesreča, v kateri sem si poškodoval nogo, mi je preprečila, da nisem mogel za kuharja. Vpisal sem se na gimnazijo in v tretjem letniku sem se vedno bolj bližal odločitvi. Dokler nisem opravil mature, nisem povedal nikomur, ker sem se  zaradi sistema bal »zafrkavanja«. Vpisal sem se na bogoslovje v Ljubljani, kjer sem študiral šest let.

Kje se je začelo vaše delo duhovnika?

Najprej sem bil pet let  kaplan v Novi Gorici v župniji Kristusa Odrešenika. Vodil sem mladino, in to kar pet skupin. V času vojne za Slovenijo smo ustanovili  župnijsko Karitas in  leta 1991 zbirali civilne obleke za vojake.

Vaše drugo delovno mesto je bila kanalska župnija. Kako se spominjate prvih let pri nas?

Ko sem prišel v Kanal, sem bil dve leti kaplan pri župniku Srečku Šuligoju, leta 1993 pa prevzel vodenje župnije in uvedel nekaj novosti. Otroci so bili kar »šokirani«, ko je bilo treba imeti pri nauku zvezek in knjigo. Začel sem s srečanji za starše in mladinskim »naukom«, pa  oratorijem, otroškim pevskim zborom, ustanovili smo tudi Karitas.

Župnišče in cerkev sta bila v zelo slabem stanju. Bili smo v dilemi, kaj naj popravimo. Pokojni Edvard Stanič in Župnijski pevski zbor so želeli, da najprej obnovimo župnišče, jaz pa sem hotel najprej cerkev, ki je bila  tudi  potrebna obnove. Ljudje so bili nezaupljivi. Začeli smo iz nič. Vsako noč  me je bilo strah. Vzeli smo kredit - hipoteko na zemljišče in stavbe.  Dva dneva smo čistili samo iztrebke golobov pod streho cerkve, ki jih je bilo za dva kamiona. Država je dala šest mesecev semafor, delalo pa je Primorje. Zamenjali smo celotno ostrešje, prekrili streho in naredili novo fasado. Počasi so se zbirala sredstva od ljudi, kasneje smo dobili tudi dotacijo občine, s katero smo takrat dobro sodelovali.

Kako ste se takoj za tem, čeprav ni bilo denarja,  odločili še za prenovo župnišča?

Stanje v »farovžu« je bilo obupno. Puščala je streha, kurjave ni bilo, sanitarije so bile slabe, stavba je bila brez plošč. Hiša je bila prvotno kasarna, ki naj bi varovala kanalski most. Potrebna je bila prenova v celoti. Primorje takrat ni imelo dela. Ko so končali z obnovo cerkve, so predlagali, da bi prekrili še streho »farovža«. Imeli so že  vse stroje in zato je bilo ceneje. Tudi ljudje so bili polni zagona. Tako smo prekrili še streho »farovža« in naredili gornjo betonsko ploščo. Pozneje smo z drugim izvajalcem, podjetjem Gregorc iz Ajdovščine preuredili še stanovanja, učilnici, pisarno, dvorano. Z obnovo smo zaključili leta 2000.

Leta 2005 ste dobili dekret za premestitev v Tolmin. Tudi tam ste bili zelo dejavni, a vas je, žal, ustavila bolezen. Kako človek v najbolj ustvarjalnih letih lahko sprejme tako preizkušnjo?

Župnija Tolmin je bila zame naporna, saj je bilo v njej  trikrat več dela, kot v Kanalu. Ko sem zbolel, sem v trenutku spoznal, da sem navaden nič. Nisem znal več niti govoriti niti pisati in brati. Hkrati sem se vsega tega zavedal. Marko Rupnik je ob drugi postaji svojega mozaika križevega pota na Mengore  rekel, da je Kristus objel križ. Če sprejmeš križ kot breme, so to težave, če pa ga objameš, te čakata Veronika in Simon iz Cirene. Trpljenje sprejmeš kot preizkušnjo in spodbudo za nadaljnjo rast. Prečistiš svojo vizijo, svojo prihodnost. Začutil sem tudi, da so  Kanalci, Tolminci, domačini iz Idrije molili zame. Čutil sem, da nisem sam. Zahvaljujem se vsem. Še vedno je zame pridiganje in maševanje hud napor. Lahko še somašujem, spovedujem, oskrbujem dom upokojencev v Tolminu in vodim skupino Vera in luč. Vsaka ura pa je napor. Pridigo za srebrno mašo  sem pisal tri mesece, prej sem zanje potreboval uro in pol.

Pred nami so božični prazniki, kako  doživljate ta čas?

Ljudje živijo brez vizije. Zdaj je advent, spremenili smo ga pa v veseli december. Advent je močan čas iskanja, iščemo Luč. Sodobnemu človeku manjka vsebina. Ne more živeti le po načelu »kruha in iger«. Ljudje še vedno živijo v blagostanju, a na koncu spoznavajo, da so prazni.

Povsod poslušamo tudi, da so sedanji časi krizni. Kaj se dogaja s sedanjo družbo?

Človek nima več kompasa, ker krščanske vrednote niso sprejete. Vsak človek je strošek. Evropa nima prihodnosti, ker je za ljudi z  liberalno miselnostjo  človek središče. Vsi mislimo, da smo pošteni. Živimo v blagostanju in jamramo. Mi jokamo, ker imamo veliko. Kje je pa solidarnost? Ker ni Boga, ni vesti. Tak odnos se kaže tudi v odnosu do okolja. Krog je samo ljubezen do Boga, bližnjega, sebe. Če prekineš ljubezen, razsuješ sistem.

Želim Vam, da bo za vas Božič kot verski praznik poln Boga v srcu in v  duši. Blizu je Novorojeni, potrudimo se, da bo našel prostor pri nas. V letu 2012 pa želim zdravje za dušo in telo.