Mnogi prazniki koledarskega leta imajo prastare korenine, ki segajo v dobo, ko so ljudje čas dojemali ciklično: življenjski krog rojstva, smrti in ponovnega rojstva je ponazarjalo leto. Spomladi so slavili novo rojstvo, poletje se je bohotilo s pridelki, ki so jih potrebovali za preživetje pozimi, ko se je vse umirilo in začasno umrlo.

Zimski čas se začne že nekako ob vseh svetih. Takrat naj bi se začele vračati duše iz vic na svoje domove. Duše mrtvih pa so v zameno za blagoslov in obet dobre letine zahtevale žrtev. Tako so ljudje pekli obredne kruhke imenovane prešice oziroma prešce in z njimi obdarovali reveže, ki so v zahvalo molili za rajne. Ime izhaja iz presen = nekvašen, saj se tak kruh ni pokvaril in so se siromaki z njim lahko oskrbeli tudi za več mesecev. Kasneje so pekli prešce iz kvašenega testa in jih simbolično darovali vaškim otrokom. Danes so prešce že skoraj pozabljene, a v spomin mrtvim in kot opomin minljivosti življenja še danes na vse svete prižigamo lučke. In če plamen sveče gori mirno in pokonci, je duša že v nebesih, če pa nemirno plapola, se še pokori v vicah.

»Na Blejski Dobravi so nekoč na  dan vseh svetnikov (1. november) gospodinje pekle »prešce« (hlebčke kruha) in jih delile otrokom, ki so tega dne prihajali na vrata, na pragu klečali in molili za njihove rajne.« VIR: Kruh skozi ljudsko izročilo, Vrtec na Blejski Dobravi 2015/2016, 2016/17

 vir: Gornjesavski muzej Jesenice